Za vedoželjne

Poskus rekonstrukcije obrambnega zidu na Pokojišču nad Ljubljanskim barjem (Slovenija)
Claustra Alpium Iuliarum je poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov in trdnjav. Čas njegovega nastanka sega v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil Rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je bil del vojne krajine vse do začetka 5. stoletja.

Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo (Italia). Postavitev posameznih zapor je bila takšna, da se je čim bolje vpenjala v naravno izoblikovanost terena in tako dobro izkoristila njegov obrambni potencial.

Claustra Alpium Iuliarum je verjetno največji arhitekturni podvig iz rimske dobe na ozemlju današnje Slovenije in s tem stopa ob bok največjim antičnim spomenikom v Evropi (na primer limesu ob Donavi in Hadrijanovem zidu v Angliji).

Poskus rekonstrukcije obrambnega zidu in utrdbe na Lanišču (Slovenija)
V antičnih virih zasledimo več poimenovanj. Danes uporabljamo izraz claustra Alpium Iuliarum. Prvi ga je uporabil rimski zgodovinar Amijan Marcelin (Ammianus Marcellinus) v 4. stoletju, ki je zapisal: »Veritis defensoribus ne captus ab hoste veniret et subornatus, atque contigeret aliquid in civitatis perniciem, quale per Acacium acciderat comitem, quo per fraudem a Magnentiacis militibus capto, claustra patefacta sunt Alpium Iuliarum.« (»Branilci so se bali, da je prišel, potem ko so ga sovražniki ujeli in pridobili na svojo stran, in da preti mestu kaka nevarnost. Nekaj podobnega je storil komes Akacij; z zvijačo so ga bili ujeli Magnencijevi vojaki in s tem so bile odprte zapore v Julijskih Alpah.«). Prevedel P. Simoniti.

filozof

Na terenu rekonstruirana utrdba na Lanišču (Slovenija)
Arheološki park Principij – zgradba vojaškega poveljstva v Reki

Ostankom zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum lahko sledimo od Reke na Hrvaškem (antična Tarsatica) preko zahodne Slovenije do Julijskih Alp. Natančneje, pne se od Reke preko Jelenja in se nadaljuje na Babnem polju, Bloški planoti, Rakitni in Pokojišču. Nato sistem poteka nad Vrhniko, Logatcem, na Lanišču in Hrušici, zaključi se v Zarakovcu pri Cerknem.

Razteza se torej preko Slovenije in Hrvaške, zasledimo ga v enajstih slovenskih in pet hrvaških občinah. Skupaj s presledki je sistem dolg približno 130 kilometrov. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi.

Posamične zapore merijo v dolžino od nekaj sto metrov do nekaj kilometrov, zidovi pa so široki od enega do dveh metrov. V sistem so vključene še 4 trdnjave in 4 utrdbe. Zaporni sistem bi naj po ukazu antičnih strategov in vojaških vrhov zgradila rimska vojska, ki ga je uporabljala manj kot stoletje in pol, nato je bil zaradi vojaško-političnih sprememb opuščen.

filozof

Ostanki obrambnega zidu na Studeni so deloma konservirani

Sistem claustra Alpium Iuliarum so v poznorimskem obdobju zgradili zaradi čedalje pogostejših državljanskih vojn in vdora tujih ljudstev na rimsko ozemlje. Boji so se odvijali vedno bliže antični Italiji in srcu imperija, Rimu.

Območje, kjer poteka zaporni sistem, so antični geografi imenovali Julijske Alpe (Alpes Iuliae). Kljub hribovitosti in razgibanosti območja je omogočalo najlažji prehod na Apeninski polotok. Zato so antični strategi v kritičnih časih druge polovice 3. stoletja tukaj začeli graditi zaporno linijo.

Ostanki obrambnega zidu pri Studeni (Hrvaška)
Poglavitna naloga zapornega sistema je bila torej nadzorovati in varovati vse predele, ki jih je bilo moč razmeroma enostavno prečkati. Na primer prelaze, naravne prehode in ceste.

filozof

Zgodovinsko ozadje

ANTIČNI RIM SE RUŠI

V 3. stoletju so preko meja rimskega imperija začela množično vdirati tuja ljudstva. Moč do tedaj nepremagljive velesile se je počasi krhala in s tem je nastopil začetek konca imperija. Na prvi pogled so bili to osamljeni kritični dogodki, vendar je imperij že zašel v hudo krizo, iz katere se ni nikoli povsem izvlekel.

Cesar Dioklecijan (284-305) je konec 3. stoletja uspel stabilizirati imperij. S korenitimi reformami je med drugim prenovil tudi vojsko. Vendar so to bili za državljane izredno težki časi, daleč od blišča in sijaja avgustejskega obdobja v začetku 1. stoletja. Morda sta bili gospodarska in moralna kriza države del vzrokov, da je cesar Konstantin (I.) Veliki (306-337) za razliko od Dioklecijana sprejel krščanstvo kot uradno vero. Ob koncu vladavine cesarja Konstantina je v imperiju vladal mir.

A kmalu so se razmahnili notranji spori, katere so spodbujali različni vidiki glede vodenja države, organizacijske težave in tudi verski boji. To je vodilo v državljanske vojne, ki so ponovno slabile državo. Kljub notranji krizi se je imperij lahko uspešno upiral vedno večjim zvezam ljudstev, ki so še vedno skušala vdreti preko meja. Konec 4. stoletja je nastopil zadnji univerzalni rimski cesar, Teodozij (I.) Veliki (378-395). V času njegovega vladanja je krščanstvo postala obvezna vera imperija, nekristjane pa so preganjali. Zatrl je dve večji uzurpaciji (t.j. nezakonita, nasilna prilastitev oblasti) in zopet uredil razmere v imperiju. Državo je razdelil na vzhodni in zahodni del. Ob njegovi smrti sta jima zavladala njegova sinova, na zahodu Honorij (393-423), na vzhodu pa Arkadij (395-408).

S tem je bil Rimski imperij razdeljen za vedno. Vzhodni del se je razvijal in se obdržal vse do konca srednjega veka, danes znan kot Bizantinska država. Zahodni del je životaril le še nekaj desetletij do leta 476, ko so si ga razdelila sosednja ljudstva po odstavitvi zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula (475-476).

Nastanek claustra Alpium Iuliarum lahko umeščamo v čas cesarja Dioklecijana, v obdobje utrjevanja imperija. Vojaški strategi so morda želeli zaščititi strateško pomemben vhod v antično Italijo, tako imenovana ilirsko-italska vrata – področje med Reko na Hrvaškem na jugu in Alpami na severu. Obrambni sistem pa je bil verjetno uporabljen le v notranjih državljanskih vojnah v 4. stoletju in ne toliko pri vpadu sosednjih ljudstev v 3. stoletju. S Teodozijeva razdelitvijo imperija je obrambni sistem kot kaže izgubil svoj namen. Zelo skromne arheološke najdbe in literarni viri nam še ne dajejo zadovoljivih odgovorov o nastanku, namenu, vlogi in opustitvi claustra Alpium Iuliarum. Zagotovo pa je obrambni sistem nastal kot del strategije rimske države, ki se je skušala še zadnjič izkazati kot svetovna velesila in s tem krojiti zgodovino tedanjega sveta.

Poznorimska vojska

RIMSKI VOJAK NA OBRAMBNEM ZIDU

Oprema rimskega vojaka, kot jo poznamo iz številnih dokumentarnih serij in filmov, se razlikuje od poznorimske vojaške uniforme, ki so jo nosili vojaki na obrambnem sistemu claustra Alpium Iuliarum. Zakaj je tako?

Značilen meč rimske vojske gladij (gladius) je v 3. stoletju zamenjal daljši meč, ki so ga do tedaj imeli le konjeniki. Prav tako kot ščit je vojaku omogočal bolj samostojen boj.

V 3. in 4. stoletju se je rimska vojska največ borila v državljanskih vojnah in proti vdirajočim ljudstvom. To je vojaške vrste močno razredčilo, zaradi česar je obramba utrjenih položajev postala veliko pomembnejša kot pa neposredne bitke.

Število vojakov v legijah se je zmanjšalo, verjetno celo na četrtino, na vsega 1000 vojakov. Med svoje vrste so morali sprejemati tudi vse več tujih najemnikov. Vsem omenjenim spremembam sta se prilagajala tako vojaška oprema kot način bojevanja. Velika vojska je bila zbrana le ob večjih bitkah ali na pohodih, sicer pa so prevladovale manjše, hitre enote. Te so napadale bliskovito, da bi čim prej uničile nasprotnike. Takšen način vojskovanja je postavil temelje tudi za srednjeveško bojevanje.

V 3. in 4. stoletju je bil rimski vojak v legiji veliko bolj izpostavljen. Strnjene vojaške vrste so med bitko pogosto razpadle, vsak vojak pa se je boril bolj samostojno, čemur je bila prilagojena tudi njihova oprema. Vojaška uniforma ni bila več enotna, saj so vse številčnejši tuji najemniki s seboj prinašali vedno več svoje opreme in orožja.

Oficirska čelada je bila pogosto okrašena z dragimi kamni. Ščit za nos se je pojavil šele v 4. stoletju. Taka čelada je nudila dobro zaščito, vendar je poveljnik v njej slabše slišal.
V poznorimskem času so začeli namesto tradicionalnih dolgih kopij (pilum) uporabljati različne vrste sulic. Najpogostejše so bile preprosto oblikovane sulice.
Plumbata je s svincem obtežena 50 cm dolga puščica, kakršne so vojaki nosili nameščene na notranji strani ščitov. Metali so jih z roko, zelo učinkovite so bile celo na razdalji preko 60 m. Verjetno so bile z njimi oborožene le elitne vojaške enote.
V 3. stoletju so rimski vojaki vse pogosteje nosili okrašene tunike z dolgimi rokavi. Preko njih so si nadeli luskast oklep ali verižno srajco.
V 4. stoletju ščiti niso bili več kvadratne oblike, pač pa ovalne. Tako so bili okretnejši in vojakom omogočali bolj samostojen boj.
Že konec 2. stoletja so odprte vojaške sandale zamenjali zaprti čevlji ali škornji. Ti so bili predvsem priljubljeni pri vojakih, ki so bili nastanjeni na severnih območjih imperija. Do 4. stoletja so povsem običajen del vojaške uniforme postale tudi dolge hlače.

Arheološke najdbe

ARHEOLOŠKE NAJDBE

Na večini najdišč obrambnega sistema claustra Alpium Iuliarum so arheologi odkrili malo predmetov iz rimskega časa, ponekod celo nič. Večinoma so ohranjeni le arhitekturni ostanki, ki pa nam o življenju vojakov na tem območju ne povedo veliko. Na podlagi redkih najdb sklepamo, da vojaki ob obzidjih niso bili stalno nastanjeni in so obrambni sistem zasedali predvsem v primeru preteče nevarnosti.

Nekaj več arheoloških najdb so izkopali le na pomembnejših delih obrambnega sistema, med katerimi izstopata trdnjava Ad Pirum in principij v Tarsatiki. Razmeroma redke odkrite zdrobljene keramične posode in precej uničene kovinske predmete, kot so fibule, pasne spone ter različno orodje in orožje, lahko datiramo le na nekaj desetletij natančno. Dajejo nam vpogled v intenzivnost poselitve. Ker pa je obrambni sistem deloval le približno eno stoletje, si za natančnejše datiranje nastanka, uporabe, obnove in opustitve obrambnih zidov lahko pomagamo edino z novčnimi najdbami.

Bronasta fibula iz principija v Tarsatiki. Del noše višjega državnega funkcionarja ali vojaškega častnika. Izdelovali so jih od konca 3. do začetka 5. stoletja.

021
Del posrebrenega ali pokositrenega vojaškega paradnega oklepa iz okolice trdnjave Ad Pirum, prestižna lastnina rimskega častnika iz druge polovice 3. stoletja.
Bronasta pasna okova, druga polovica 4. stoletja, začetek 5. stoletja, trdnjava Ad Pirum.
Stilizirana bronasta lobanja bika (bucranium) iz principija v Tarsatiki. Votivni dar ali okrasni element žrtvenika. Morda ga lahko smatramo kot daritev enega od vojakov, ki je tod opravljal vojaško službo.
Strelna konica s svinčenim plaščem (plumbata), 4. stoletje , trdnjava Ad Pirum.


Arheološke najdbe, ki jih pripisujemo civilnim prebivalcem, so v trdnjavi Ad Pirum v primerjavi z vojaškimi številčnejše. To so predvsem odlomki orodja, ki so ga uporabljali različni obrtniki, na primer tesarji, pisala, ključi in drugo. Preseneča tudi razmeroma veliko delov ženske noše. Vse to dokazuje, da v trdnjavi ni bila nastanjena le vojaška posadka, ampak predvsem civilno prebivalstvo.

Koščena lasna igla, del ženske noše, 4. stoletje, trdnjava Ad Pirum.
025
Železen nož s koščenim držalom, 4. stoletje , trdnjava Ad Pirum.
Železen ključ, 4. stoletje, trdnjava Ad Pirum.
Zidarska žlica in odtis v malti na steni utrdbe na Lanišču, ki se popolnoma prilegata.


Rimski novci na splošno omogočajo vpogled v denarno, politično in gospodarsko zgodovino, mitologijo, religijo, arhitekturo in ekonomsko moč prebivalstva. Prav tako pripomorejo k časovni umestitvi drugih arheoloških najdb, odkritih v bližini. Na osnovi širših analiz novcev lahko ugotovimo, kako dolgo so jih kovali in koliko časa so bili v obtoku. Prav s tega vidika imajo novčne najdbe največjo težo pri časovnem umeščanju nastanka, razrušitve oziroma opustitve obrambnega sistema.

Redke naključne arheološke najdbe, kot je zlatnik Valentinijana III., kovan med letoma 430–455, kažejo zgolj na občasno uporabo starih opuščenih utrdb in trdnjav tudi v prvi polovici 5. stoletja.