Claustra Alpium Iuliarum je poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Čas njegovega nastanka sega v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil Rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je bil del vojne krajine vse do začetka 5. stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo (Italia). Postavitev posameznih zapor je bila takšna, da se je čim bolje vpenjala v naravno izoblikovanost terena in tako dobro izkoristila njegov obrambni potencial.
V antičnih virih za sistem zasledimo več poimenovanj. Danes uporabljamo izraz claustra Alpium Iuliarum. Prvi ga je uporabil rimski zgodovinar Amijan Marcelin (Ammianus Marcellinus) v 4. stoletju, ki je zapisal:
»Veritis defensoribus ne captus ab hoste veniret et subornatus, atque contigeret aliquid in civitatis perniciem, quale per Acacium acciderat comitem, quo per fraudem a Magnentiacis militibus capto, claustra patefacta sunt Alpium Iuliarum.« – »Branilci so se bali, da je prišel, potem ko so ga sovražniki ujeli in pridobili na svojo stran, in da preti mestu kaka nevarnost. Nekaj podobnega je storil komes Akacij; z zvijačo so ga bili ujeli Magnencijevi vojaki in s tem so bile odprte zapore v Julijskih Alpah.« (Prevedel P. Simoniti)
Claustra Alpium Iuliarum je verjetno največji arhitekturni podvig iz rimske dobe na ozemlju današnje Slovenije in s tem stopa ob bok največjim antičnim spomenikom v Evropi (na primer limesu ob Donavi in Hadrijanovem zidu v Angliji). Sledimo mu lahko od Reke na Hrvaškem (antična Tarsatica) preko zahodne Slovenije do Julijskih Alp. Natančneje, pne se od Reke preko Jelenja ter se nadaljuje na Babnem polju, Bloški planoti, Rakitni in Pokojišču. Nato sistem poteka nad Vrhniko, Logatcem, na Lanišču in Hrušici, zaključi se v Zarakovcu pri Cerknem. Razteza se torej preko Slovenije in Hrvaške, zasledimo ga v dvanajst slovenskih in sedmih hrvaških občinah. Skupaj s presledki je sistem dolg približno 130 kilometrov. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi.
V poznorimskem času so bile vse pogostejše državljanske vojne in vdori tujih ljudstev na rimsko ozemlje, boji pa so se odvijali vedno bliže antični Italiji in srcu imperija, Rimu. Zato je rimska vojska po ukazu antičnih strategov in vojaških vrhov v kritičnih časih druge polovice 3. stoletja začela graditi zaporno linijo. Območje, kjer poteka zaporni sistem, so antični geografi imenovali Julijske Alpe (Alpes Iuliae). Kljub hribovitosti in razgibanosti je omogočalo najlažji prehod na Apeninski polotok. Poglavitna naloga zapornega sistema je bila torej nadzorovati in varovati vse predele, ki jih je bilo moč razmeroma enostavno prečkati, kot so prelazi, naravni prehodi in ceste.
Posamične zapore merijo v dolžino od nekaj sto metrov do nekaj kilometrov, zidovi pa so široki od enega do dveh metrov. V sistem so vključene še trdnjava in 4 utrdbe. Sistem claustra Alpium Iuliarum so uporabljali manj kot stoletje in pol, nato je bil zaradi vojaško-političnih sprememb opuščen.
Zanimivosti
Najdaljši do sedaj poznani odsek alpskih zapor je Ajdovski zid nad Vrhniko, ki meri preko 6700 m in ima vsaj 35 obrambnih stolpov.
Najkrajši do sedaj poznani odsek alpskih zapor je zid na hribu s toponimom Tabršče, ki meri le 15 m.
Za alpske zapore so se v ljudskem izročilu ohranila različna imena: rimski zid, šance, festunge, cvinger, ajdovski zid, turški zid in druga.