Kratka zgodovina

ANTIČNI RIM SE RUŠI

V 3. stoletju so preko meja rimskega imperija začela množično vdirati tuja ljudstva. Moč do tedaj nepremagljive velesile se je počasi krhala in s tem je nastopil začetek konca imperija. Na prvi pogled so bili to osamljeni kritični dogodki, vendar je imperij že zašel v hudo krizo, iz katere se ni nikoli povsem izvlekel.

Cesar Dioklecijan (284–305) je konec 3. stoletja uspel stabilizirati imperij. S korenitimi reformami je med drugim prenovil tudi vojsko. Vendar so bili to za državljane izredno težki časi, daleč od blišča in sijaja avgustejskega obdobja v začetku 1. stoletja. Morda sta bili gospodarska in moralna kriza države del vzrokov, da je cesar Konstantin (I.) Veliki (306–337) za razliko od Dioklecijana sprejel krščanstvo kot uradno vero. Ob koncu vladavine cesarja Konstantina je v imperiju vladal mir.

A kmalu so se razmahnili notranji spori, ki so jih spodbujali različni vidiki glede vodenja države, organizacijske težave in tudi verski boji. To je vodilo v državljanske vojne, ki so ponovno slabile državo. Kljub notranji krizi se je imperij lahko uspešno upiral vedno večjim zvezam ljudstev, ki so še vedno skušala vdreti preko meja. Konec 4. stoletja je zavladal rimski cesar Teodozij (I.) Veliki (378–395). V času njegovega vladanja je krščanstvo postala obvezna vera imperija, nekristjane pa so preganjali. Zatrl je dve večji uzurpaciji (tj. nezakonita, nasilna prilastitev oblasti) in znova uredil razmere v imperiju. Državo je razdelil na vzhodni in zahodni del. Ob njegovi smrti sta jima zavladala njegova sinova, na zahodu Honorij (393–423), na vzhodu pa Arkadij (395–408).

S tem je bil Rimski imperij razdeljen za vedno. Vzhodni del, danes znan kot Bizantinska država, se je razvijal in se obdržal vse do konca srednjega veka. Zahodni del je životaril le še nekaj desetletij do leta 476, ko so si ga razdelila sosednja ljudstva po odstavitvi zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula (475–476).

Nastanek sistema claustra Alpium Iuliarum lahko umeščamo v čas cesarja Dioklecijana, v obdobje utrjevanja imperija. Vojaški strategi so morda želeli zaščititi strateško pomemben vhod v antično Italijo, tako imenovana ilirsko-italska vrata – področje med Reko na Hrvaškem na jugu in Alpami na severu. Obrambni sistem pa je bil verjetno uporabljen le v notranjih državljanskih vojnah v 4. stoletju in ne toliko pri vpadu sosednjih ljudstev v 3. stoletju. S Teodozijevo razdelitvijo imperija je obrambni sistem, kot kaže, izgubil svoj namen. Zelo skromne arheološke najdbe in literarni viri nam še ne dajejo zadovoljivih odgovorov o nastanku, namenu, vlogi in opustitvi sistema claustra Alpium Iuliarum. Zagotovo pa je obrambni sistem nastal kot del strategije rimske države, ki se je skušala še zadnjič izkazati kot svetovna velesila in s tem krojiti zgodovino tedanjega sveta.