Cilj projekta Claustra+ je (med drugim) pokazati, da so obrambni rimski zidovi zanimivi, privlačni in primerni za obiskovanje. Če postavimo nekaj na turistični zemljevid, upravičeno lahko pričakujemo povečan obisk. Ta pa lahko moteče ali celo škodljivo vpliva na naravo in njene prebivalce. Vloga ZRSVN v projektu med drugim je, da poskrbi za usmerjanje obiska v naravi.
Pozornost namenjamo večjim skupinam obiskovalcev, posameznim entuziastom, prenočevalcem v naravi in parkiranju (da o odvrženih odpadkih in divjih straniščih niti ne govorimo). Živali potrebujejo mir pri parjenju, gnezdenju, prehranjevanju in vzgoji svojih mladičev. S hojo po naravi jim uničujemo življenjski prostor, njihova zatočišča ter prostore za prehranjevanje. Rastlinam, ki se človekovemu podplatu ne morejo izogniti, se ne dogaja nič boljše. S puljenjem in trganjem jih celo neposredno uničujemo, kar lahko za redke in ogrožene vrste pomeni propad populacije.
Parkiranje v naravi je prav posebna tema, ki so se je dotaknili že mnogi naravovarstveniki in strokovnjaki. Dejstvo je, da vozila povzročajo neposredno škodo s teptanjem tal ter posledično uničevanje naravnih ekosistemov, posredno pa poskrbijo za onesnaževanje s hrupom in izpušnimi plini. Ne pozabimo tudi, da zgledi vlečejo in da je dovolj parkiran avto ali dva, naslednji vikend jih bo lahko že bistveno več in naslednji vikend še več. Poteptana površina se tako neprestano širi in zajeda v naravo. V celostni ureditvi razvoja turistične destinacije in usmerjanja obiska je treba predvideti in urediti parkirna mesta. Če pričakujemo prihod avtobusov, je treba misliti tudi na večje površine, ki so tudi primerneje utrjene (mogoče celo malo bolj stran od ciljne destinacije).
Cilj ZRSVN v tem projektu torej je, da usmerimo turistični obisk iz najbolj občutljivih in kritičnih območij na manj obremenjena in ustrezno urejena območja, ki so večjemu obisku prilagojena. To lahko naredimo z urejanjem dostopnih poti, s postavitvijo klopi, ograj in informacijskih tabel ali drugih sodobnih didaktičnih pripomočkov. Preprečevanje dostopa je pogosto manj učinkovito od usmerjanja s prijetnimi načini. Obiskovalci raje sledijo s peskom ali sekanci nasuti sprehajalni poti, kot pa zaraščeni stezici. Če imamo ob poti še kakšno klopco ali informacijsko tablo, je izbira toliko bolj zanesljiva.
Ljudje se raje gibljejo po območjih, kjer se počutijo varni. To lahko zagotovimo tudi s primernim gospodarjenjem z gozdom (preventivno sečnjo nevarnih dreves, ohranjanje zanimivih dreves, zagotavljanje mešanosti drevesnih vrst, časovna prilagoditev del v gozdu). Včasih je za usmerjanje obiska primerna izvedba vedutne sečnje in odstranitev dreves ali grmovnic, ki zastirajo poglede na okolico. Tako lahko lažje izpostavimo in poudarimo dostop do rimskega zidu, slapa, kamnine itd. Skozi gosto podrast, ki ima mogoče celo trne, so se pripravljeni podati le najbolj entuziastični posamezniki.
Izrednega pomena je, da lokalno prebivalstvo posvoji naravo v okolici turistične destinacije. Če bodo z njo lepo delali domačini, bodo ta utrip lažje povzeli tudi obiskovalci. Govorimo predvsem o odvažanju lokalnih odpadkov v gozd ali kakšno vrtačo, uporabi divjih kurišč, lomljenju dreves in nespoštljivem obnašanju. Če boste vprašali domačina za informacije, boste že iz njegovega obnašanja ujeli, kaj si o destinaciji in naravi misli (”Ah, tam je kr en zid” ali mogoče ”Ja, zid, na katerem se da videt, kje so vojaki kukali ven pred 1700 leti”. Opazite razliko?). Lokalni vodniki vam bodo zagotovo dali bolj doživeto vodenje kot pa vodniki iz oddaljenega večjega mesta. Zelo smiselno je tudi vključevanje otrok iz lokalnih šol, kdo ve, kateri od njih bo prihodnji župan ali urbanist.
Ne smemo pa pozabiti, da je ključno upoštevati časovna pravila v naravi. Vse deluje ciklično in se ponavlja, tako da časa cvetenja kranjskega jegliča ali prihodov medvedkov iz brloga ne bi smelo biti težko ugotoviti. Vrste so različno občutljive na motnje v svojem življenjskem prostoru, zato mora biti usmerjanje turističnega obiska v naravno okolje temu prilagojeno.
Ob tem najprej pomislimo na število rastlinskih in živalskih vrst v deželi ali pokrajini, a poleg tega pojem biotske raznovrstnosti zajema tudi raznovrstnost bivališč ali habitatov rastlin in živali. Biotska raznovrstnost vključuje tudi gensko raznovrstnost, to je raznolikost med posameznimi osebki neke vrste. Kot se ljudje med seboj razlikujemo po višini, stasu, barvi in kodravosti las, fizičnih sposobnostih, prostočasnih dejavnostih, zanimanjih in še marsičem, tako se tudi živali iste vrste zmeraj nekoliko razlikujejo med seboj.
Zakaj je pomembna raznolikost med pripadniki iste vrste? Zato, ker so v spreminjajočih se razmerah v naravi ob različnih časih potrebne različne prilagoditve. Vzemimo za primer semena: v naravi le redko vzkalijo vsa hkrati. Nekatera vzkalijo hitro; takšna rastlina se lahko hitro razrase, zgodaj zacveti, proizvede veliko število semen in bo ob ugodnem vremenu zapustila veliko število potomcev. Toda ob spomladanski zmrzali bo takšna mlada rastlinica odmrla. Preživela pa bo njena vrstnica, ki je počasnejša, morda manj bujne rasti in je vzkalila pozno – ko je zmrzal že minila. Če bi vsa semena neke vrste vzkalila zgodaj, bi ob zmrzali vse mlade rastlinice propadle. In če bi vse rastline kalile, rasle, cvetele in plodile počasi in pozno, bi jim morda v letu, ko zima nastopi neobičajno zgodaj, zmanjkalo časa, da bi proizvedle svoje potomce – semena, in vrsta ne bi preživela. Narava spodbuja enkrat ene, drugič druge lastnosti. Raznolike lastnosti med posamezniki iste vrste omogočajo, da del osebkov kljub spreminjajočim se razmeram v okolju preživi. Biotska pestrost je torej še posebej pomembna v času klimatskih sprememb!
Nujno potreben del ekosistema so tudi vrste, ki niso užitne, uporabne ali kako drugače koristne za človeka; v naravnem ekosistemu imajo svoje mesto v prehranski verigi. V predindustrijski dobi je bil vpliv človeka na naravo razmeroma majhen. Pridobitve civilizacije pa so prinesle porast človeštva in pospešeno rabo naravnih virov, kar je sprožilo spreminjanje in krčenje naravnih življenjskih prostorov. Zaradi gradenj, širjenja naselij in njiv, kopov mineralnih surovin ali golosečnje gozdov naravni habitati popolnoma izginejo. Druge človekove aktivnosti, na primer sečnja, košnja, paša, plovba, rekreacija, pa te habitate spreminjajo.
Ohranjena biotska raznovrstnost je podlaga za najširši nabor ekosistemskih uslug, ki so bistvene za življenje ljudi. Rastline in živali nam v svojem naravnem okolju nudijo naslednje ekosistemske usluge:
- rastline proizvajajo kisik in porabljajo ogljikov dioksid – ta proces je še posebej intenziven v gozdovih;
- vežejo in razgrajujejo snovi, ki onesnažujejo okolje, pri čemer so še posebej učinkovita mokrišča – ta delujejo kot čistilne naprave za izpuste civilizacije;
- čistijo zrak in vodo;
- varujejo pred poplavami, saj mokrišča in obvodni prostori služijo kot razlivna površina za narasle vode;
- varujejo pred erozijo, ker rastline s koreninami utrjujejo in zadržujejo tla;
- zagotavljajo hrano, saj organske snovi in s tem vsa naša hrana izvirajo iz rastlin, večino teh pa oprašujejo živali;
- nastanek in razvoj plodnih tal je posledica delovanja in odmiranja živih bitij;
- in nenazadnje, ohranjena narava nam daje možnosti za rekreacijo, oddih in sprostitev, kar vpliva na fizično in psihično zdravje ljudi in s tem na zdravstveno blagajno.
Medvedja družina na cesti (foto: U. Galien, arhiv ZRSVN).
Narava ima čudovito lastnost samočiščenja, samoobnavljanja in razvoja. Vendar le do takrat, ko naše izkoriščanje ostane v mejah trajnostne rabe.
Zelo težko si je predstavljati, da je v naravi vse povezano, soodvisno, in da so te povezave zelo zapletene. Metulji, hrošči, polži in drobne žuželke v tleh so majhni, a nepogrešljivi sestavni delci človekovega življenjskega prostora, ki mora ohraniti ravnovesje, moč obnavljanja, čiščenja in rasti, da bomo ljudje lahko preživeli. Žuželke morajo opraševati naše pridelke; vodno rastlinje, polžki, vrtinčarji, rakci in drugi mali organizmi morajo ohranjati samočistilno moč naših rek. Za nas morda nepomembni hrošči morajo biti hrana pticam in netopirjem, ki bodo poskrbeli za to, da se nam neprijetne ali škodljive žuželke ne razmnožijo preveč … Rastline morajo ohranjati tisto količino kisika v ozračju, ob kateri smo se razvili in ki je primerna za naše življenje. Preplet odnosov med organizmi sestavlja trdno ogrodje piramide, na katere vrhu tiči blagostanje človeka. Blagostanja ne merimo le v denarju in prepričanje, da lahko manjkajoče člene narave brez škode nadomestimo z umetnimi konstrukcijami, je iluzija.
Posledice izginotja neke vrste metulja se ne pokažejo takoj. Iz piramide lahko morda brez večjih posledic izmaknemo nekaj kamnov, a mi smo jih ukradli že veliko. Kdaj se bo to ogrodje zrušilo, ne vemo; zatrdno pa že danes vemo, da se bo. Vemo, da raznolikost vrst in življenjskih okolij naravi daje stabilnost, od katere smo odvisni. Ta stabilnost pomeni, da imamo zagotovljene dobrine, ki smo jih vajeni – pitno vodo, primerno podnebje, hrano in pridelke. Porušena stabilnost narave za nas pomeni pojav nepredvidenih in nepredvidljivih dogodkov.
Danes kljub kompleksnosti narave in nepoznavanju vseh podrobnosti vemo dovolj, da neznanje ni več opravičilo. Brezbrižnosti si preprosto ne moremo več privoščiti!
Narava se spreminja in bo preživela, kot je preživela ob mnogih katastrofah v zemeljski zgodovini. Po vsaki krizi je evolucija dobila nov zagon: prevladujoče vrste so odšle, nadomestile so jih nove, narava je ostala, le malo drugačna je bila kot prej. Bo ob sedanji krizi, ki jo lahko označimo za novo obdobje velikega izumiranja vrst, narava ponovno izbrisala prevladujočo vrsto? Gotovo je le to, da bo evolucija tekla naprej.
Gozdovi so nadvse pestra skupina ekosistemov, ki jih najdemo na vseh kontinentih razen Antarktike. Pokrivajo skrajno različna rastišča od sušnih do poplavnih in močvirnih, od nižin in obmorskih krajev do gora, v Himalaji dosežejo nadmorsko višino okrog 4000 m. Če jih človek ne bi bil nekoč izkrčil, bi verjetno poraščali tudi večino srednje Evrope. Gozd je vir materialnih dobrin – lesa, gozdnih sadežev in divjadi, in delu človeštva zagotavlja hrano in gorivo. Daje nam prostor za rekreacijo in sprostitev. Kot odsev preteklega in današnjega gospodarjenja so del naše zgodovinske in kulturne dediščine.
Danes gozdovi pokrivajo približno tretjino kopne površine Zemlje. Vplivajo na lokalno, regionalno in globalno klimo. Vežejo ogljikov dioksid in s tem skladiščijo ogljik ter sproščajo kisik. Zadržujejo presežke vode ob nalivih in poplavah, prečiščujejo zrak in vodo ter nas varujejo pred vetrom. S koreninskim prepletom varujejo tla pred plazovi in erozijo. Mnoga zdravila v sodobni medicini prihajajo prav iz rastlin tropskega gozda. Gozdovi vsebujejo približno polovico organskega ogljika in več kot tri četrtine vse žive mase na Zemlji! Več kot tri četrtine človeštvu dostopne vode prihaja iz gozdnatih porečij.
Drevesne krošnje z listjem so tovarna, v kateri drevesa izdelujejo organske snovi in kisik. Pri tem porabljajo ogljikov dioksid iz ozračja. Gozdovi so največje svetovno skladišče ogljika, ki so ga rastline odvzele iz zraka in predelale v organsko snov. Na povišane količine ogljikovega dioksida v zraku se zdravi gozdovi lahko odzovejo s pospešeno porabo le-tega in pospešeno rastjo!
Prav vsak del gozda je člen v prehranski verigi, tudi podrast, odpadlo listje in odmrli les. Na padlih deblih, štorih in drobnih lesnih ostankih živijo mnoge vrste gliv in mahov, v njih pa številni drobni členonožci, deževniki in druge živali, ki se prehranjujejo z odmrlim lesom in ga s tem razgrajujejo. Odmrli les je pogrnjena miza za ptice, ki se s temi živalcami prehranjujejo, v velikih starih drevesih pa si najdejo ali iztešejo duplo za gnezdo. V zgornjem sloju prsti drobne živali, glive in bakterije iz odpadlih delov rastlin in odmrlih živali izdelujejo humus, ki zadržuje vodo in je vir hranil za rastline. Glive del teh hranilnih snovi vsrkajo in jih postopoma predajajo rastlinam; s tem zadržijo hranila, da jih ne izperejo padavine.
Stari gozdovi in še posebej pragozdovi, v katerih je veliko starih in odmrlih dreves, so zakladnica biotske pestrosti. Pragozd gosti vrste, ki jih v gospodarskem gozdu ne najdemo. Približno 170 vrst, ki jih zaradi ogroženosti varujejo evropske direktive, je vezanih na gozd. Zaradi dolgoletnega prevladujočega trajnostnega gospodarjenja z gozdom se slovenski gozdovi postavljajo z visoko biotsko pestrostjo. Del te so tudi mnoge vrste, ki so drugod po Evropi že izginile.
Večino gozdov dandanes s svojim gospodarjenjem oblikuje človek, s tem pa spreminja vrstno sestavo in nemalokrat zmanjšuje njihovo biotsko pestrost. V zgodovini je človek v razvitem svetu izsekal večino nižinskih gozdov, da bi pridobil kmetijske površine; tako je bilo tri četrtine gozdov v zmernem pasu že spremenjenih v njive. Površina gozdov na svetu se drastično zmanjšuje zlasti zaradi izsekavanja. Najhitreje gozdovi izginjajo v tropskih predelih, s tem pa upada tudi njihov blažilni vpliv na svetovno podnebje. Tam v letu dni izgine gozd s površine, velike za pet do osem Slovenij. Največje sklenjene naravne gozdove najdemo v tropskem delu Južne Amerike, v Sibiriji, jugovzhodni Aziji, Kanadi in v goratih delih ZDA. Znatne, a že razdrobljene gozdne površine so še v ekvatorialni Afriki ter v južni in vzhodni Evropi.
Ponekod gozd izkrčijo in na istem mestu zasadijo plantaže tropskih lesnih vrst. Te pa nikakor niso nadomestilo za naravni gozd! Ker vsebujejo le eno drevesno vrsto, je živalstvo v njih skromno. Drevje na plantaži raste hitro, potrebuje več vode in hranil kot naravno rastje, pogosto zahteva namakanje in prekomerno izčrpava tla.
V zadnjem času tropske gozdove izsekavajo tudi za nova polja, na katerih pridobivajo „bio“ pogonska goriva. Nekatere raziskave kažejo, da za proizvodnjo biogoriv potrošimo več energije, kot pa je ta goriva dajejo. Ob tem uničimo gozd, ki bi brez kakršnegakoli energetskega ali finančnega vložka sam zmanjševal količino ogljikovega dioksida v ozračju.
Zaradi izsekavanja gozdov izginjajo živalske vrste; najprej in najbolj so prizadete tiste, ki živijo le v pragozdovih. Opazovanja kažejo, da so populacije gozdnih živali na svetu od leta 1970 upadle za 60 odstotkov. V severni in južni Evropi so se v zadnjih 30 letih za tretjino zmanjšale celo populacije splošno razširjenih gozdnih vrst ptic. Več kot polovica gozdnih vrst, ki jih varujejo evropske direktive, je v neugodnem stanju.
Gozd pokriva 60 odstotkov Slovenije, njegova površina se v zadnjih letih povečuje. Vzrok leži v zaraščanju opuščenih kmetijskih površin. Vendar se v Sloveniji v zadnjih desetletjih zaradi urbanizacije postopno zmanjšujejo zlasti površine nižinskega gozda. Skupna površina gozda pa se je nekoliko povečala.
Reke, potoke, rečne poplavne ravnice, jezera pa tudi tiste vodne površine, ki so delo človeških rok (mlake in ribnike, plovne in osuševalne kanale ter vodne zadrževalnike), združujemo pod pojmom celinske vode. Evropske sladke vode so dom okrog 250 vrst višjih rastlin in 250 vrst rib.
Le malo rek in potokov je danes še v naravnem stanju; vodni habitati se spreminjajo zaradi regulacij, fragmentacije, onesnaženja in odvzema vode. Biotska raznovrstnost v teh ekosistemih že vsaj stoletje postopno upada, posledica tega pa je tudi upad gospodarsko pomembnih vrst. Vodotoki, ki jih je človek reguliral ali kako drugače spremenil, se iz blažilca ujm vse pogosteje spreminjajo v vzrok zanje.
Celinske vode v Sloveniji – skupna dolžina tekočih voda v Sloveniji znaša nekaj manj kot 27.000 km – so dom 93 ribjih vrst in podvrst. V ilovnatih bregovih in med koreninami se skriva potočni rak jelševec, pod kamni v živahnejših potokih pa rak koščak. V peščenem ali muljastem dnu živijo vodni polži in školjke, po katerih Slovenija spada med najbogatejše dežele na svetu! S temi nevretenčarji se prehranjuje vidra, ki izkoplje svoj brlog v zemljaste brežine. Nekatere vrste žuželk – enodnevnice, mladoletnice, vrbnice, kačji pastirji – preživijo večji del svojega življenja v vodi. Preden odrasla žival v nekaj dneh ali mesecih zaključi svoje življenje, se lahko kot ličinka več let razvija na dnu potoka. Rečno dno z milijoni živali in mikroorganizmov vsrkava in predeluje organske snovi, težke kovine in drugo kemično onesnaženje, ki se v vodotoke zliva z odpadnimi vodami. S tem vodo čisti, vodne rastline pa jo bogatijo s kisikom.
Jezera, meandrirajoče reke z naravnimi brežinami in poplavne ravnice so naravni zadrževalniki za visoke vode, ki nastopijo ob obilnem deževju ali ob visokih pretokih rek. K zadrževanju vode pripomoreta rastlinstvo, ki porašča brežine in okolico, ter prst, ki je izdelek rastlin in živali v ekosistemu. S tem kraje, ki ležijo dolvodno, varujejo pred poplavami, delujejo kot zbiralniki vode v deževnem delu leta in zagotavljajo oskrbo v sušnih obdobjih. Celinske vode namreč napajajo podtalnico, iz katere v Sloveniji črpamo večino vode za vsakodnevno rabo. Vegetacija v naravnih vodotokih zadržuje prenašanje proda, peska in mulja ter zmanjšuje odlaganje velikih količin teh usedlin v spodnjih tokovih rek in v obalnih ekosistemih.
Korenine rastlin, še posebej dreves, ki rastejo na bregovih, utrjujejo brežine in preprečujejo, da bi jih voda izpodjedla in odnesla. Pas drevja in grmovja ob potokih in rekah je raznolik življenjski prostor ptic, malih sesalcev, dvoživk in žuželk. Vemo, da je pomen sladkovodnih ekosistemov za življenje ljudi izjemen. Iz opazovanj in podatkov pa sklepamo, da je posledica degradacije teh ekosistemov ogromen upad ekosistemskih uslug.
Zajezitev je za večino vodnih živali neprehodna meja, ki reko razdeli na dva ločena ekosistema, vrsto pa na ločeni populaciji. Nastala manjša ekosistema sta bolj občutljiva za motnje iz okolice kot en velik, male populacije pa izumirajo hitreje. Zajezitve v večini primerov povzročajo majhne in velike hidroelektrarne.
Regulacije zmanjšujejo življenjski prostor prostoživečih živali in rastlin, onesnažena voda pa slabša kakovost habitata, ki je še ostal. Gladka betonska ali v kamen oblečena struga ne nudi več veliko skrivališč za živali – polže, školjke, vodne maloščetince, rake in rakce ter ličinke kačjih pastirjev, mladoletnic, vrbnic in enodnevnic; še manj za sesalce in ptice. Ko izginejo drobne živali, vodotok ni več privlačen za večje živali, ki se z njimi hranijo. Kjer ni življenja, vodotok izgubi samočistilno sposobnost. Mnoge vrste vodnih ptic sodijo med globalno ogrožene, njihovo število pa upada hitreje kot pri kopenskih vrstah.
V onesnaženih rekah in potokih živi manj rastlinskih in živalskih vrst kot v čistih. Med letoma 1970 in 2000 so se populacije sladkovodnih organizmov zmanjšale za polovico – ta upad živalstva je večji kot v morjih ali na kopnem. Tiste redke vrste, ki so odporne proti onesnaženju, pa so se marsikje nenaravno namnožile.
Poseben problem razmeroma izoliranih ekosistemov, kot so celinske vode, so tujerodne invazivne vrste, ki lahko izpodrinejo domače vrste in s tem pomembno znižajo biotsko pestrost. V evropskih celinskih vodah danes živi 296 tujerodnih vrst nevretenčarjev in 136 tujerodnih vrst rib. V naših vodah živi 17 tujerodnih vrst rib, bregove nekaterih potokov in rek pa so prekrile tujerodne invazivne rastline: kanadska in orjaška zlata rozga, žlezasta nedotika in japonski dresnik. Sestoji teh vrst so zlasti ob nižinskih vodotokih izrinili pestro združbo domorodnih vrst rastlin, ki jih sicer najdemo ob vodah.
Kraške jame so zaradi stalne teme, visoke vlažnosti in bivalnih razmer, ki skoraj ne poznajo letnih časov, edinstven habitat. V Sloveniji je znanih že več kot 12.000, so razmeroma dobro ohranjene in se ponašajo s posebej prilagojenim živalstvom. Dinarski kras je na svetu absolutni rekorder po pestrosti jamskega živalstva, Postojnski jamski sistem pa je s kar 99 živalskimi vrstami najbogatejša podzemna jama na svetu!
Človekovo agresivno upravljanje s prostorom je jamam doslej prizaneslo in so zaradi svoje izoliranosti in nedostopnosti razmeroma dobro ohranjene. V zadnjem času pa jih vse bolj ogroža odmetavanje odpadkov ter kemično in organsko onesnaženje podzemnih voda. Na nekaterih lokacijah ni nezanemarljiva niti kraja jamskih živali, kar počnejo nepooblaščeni raziskovalci in zbiralci.
Kras je nastal tam, kjer so se v morju v geološki zgodovini naložile plasti apnenčastih lupinic odmrlih enoceličnih živali, školjk in koral, ki sestavljajo današnje sklade apnenca. Apnenčaste plasti se pod vplivom padavin raztapljajo, zato je kraški svet razbrazdan in prevotljen, prepreden z razpokami in votlinami od mikroskopskih razsežnosti do največjih kraških jam.
Kraški svet pokriva 5 do 10 odstotkov kopenske površine. Največje kraške pokrajine so na Kitajskem in v Avstraliji, pomembne površine krasa pa so še v ZDA, Mehiki in Andih. V Evropi je glavnino kraških pojavov najti v Alpah, na Balkanu, na Slovaškem in v Ukrajini. V Sloveniji kras zavzema 44 odstotkov ozemlja. Kraške jame so posejane po večjem delu Slovenije, le v severovzhodni Sloveniji jih ni.
Jamski habitat poleg velikih jam obsega tudi špranje in razpoke, ki so lahko suhe ali pa napolnjene z vodo. V nedotaknjenih jamah rastlin ni, ker ni svetlobe. Zato je hrana v jamah pičla, večinoma so prehrana teh živali le delci, ki jih voda prinese s površja. Pravih jamskih živali je v Sloveniji okrog 370 vrst. Slovenija ima najbogatejše jamsko živalstvo na svetu. Poleg pravih jamskih vrst v kraške jame zaidejo tudi živali s površja, da bi si v njih poiskale priložnostno ali stalno bivališče. Pogosti prebivalci jam so netopirji.
Jamske živali se od svojih površinskih sorodnikov razlikujejo po tem, da nimajo kožnih barvil in oči, njihove noge in tipalke pa so podaljšane. V vodnih delih jam prevladujejo rakci milimetrskih in centimetrskih velikosti, v kopenskih pa pajki, paščipalci, strige, hrošči, skakači in pršice. Naš jamski svet se
še posebej lahko pohvali z velikim bogastvom jamskih polžkov. Med jamskim živalstvom je mnogo endemitov. To pomeni, da so številne jamske živali znane le iz Slovenije, neka vrsta jamske postranice pa je bila najdena le v enem samem vodnem curku v Planinski jami!
Ob tem ne smemo pozabiti, da velik delež pitne vode v Sloveniji prihaja iz kraških vodonosnikov. Vodne povezave v podzemlju so široko razvejene in ne povsem poznane, zato se lahko onesnaženje s površine v podzemlju pretaka neznano kam. Ker ima kraški svet poleg tega zelo majhno sposobnost čiščenja vode, posledice onesnažene vode lahko sežejo nepredvidljivo daleč. Zdravju škodljive snovi prav tako kot nam škodujejo tudi drobnim živalim v jamah; največji onesnaževalci jamskih voda so nitrati in pesticidi. Odpadne snovi in delci v onesnaženi vodi v skromnih jamskih razmerah pomenijo dodaten vir hrane! To, kar je na prvi pogled morda videti koristno, pa za jamsko živalstvo ni dobro. Hrana namreč privabi živali s površja, ki si tukaj sicer zgolj priložnostno iščejo hrano. Vrste s površja so bolj agresivne in lahko izpodrinejo skromne jamske vrste. Podoben negativen vpliv na jamsko živalstvo ima osvetljevanje turističnih jam. Svetloba omogoči rast algam, ki spet pomenijo dodatno hrano.
Zanimivosti
Ali veš, da ne gredo vsi medvedi pozimi v brloge? Vse je odvisno od ponudbe hrane v jesenskem (ko medved kopiči tolščo) in zimskem času (ko je hrane izrazito manj). Če je medved navajen na vire hrane blizu ljudi (komposti, smetnjaki, divja odlagališča, koline), ne bo šel na zimsko mirovanje, ampak bo hodil v vas.
Ali veš, da korenine drevesa segajo dlje, kot se razteza njegova krošnja? V gozdu se korenine dreves dotikajo in prepletajo ter s tem varujejo gozdna tla pred lazenjem in erozijo.
Ali veš, da so lubadarji poligamisti? En samec v smreko izdolbe kamrico in vanjo vabi samice. Običajno se odzoveta 2 ali 3. Po oploditvi vsaka izkoplje svoj rov stran od kamrice in v stene rova odlaga jajčeca.
Ali veš, da nimajo vse rastline cvetov pisane barve? Ob Ajdovskem zidu, v Kobiljem curku in v Lanišču lahko v aprilu opazujemo cvetočo kranjsko buniko, ki ima črno-vijolične, rjave cvetove. Rastlina je strupena.
Ali veš, da imajo pupki in urhi svarilne barve le na trebuhu? Urh se ob nevarnosti vrže na hrbet, usloči svoj kričeči trebuh in se naredi mrtvega. Plenilci mislijo, da je žival mrtva in napihnjena, torej neužitna.
Ali veš, da je brezstropa jama nastala zato, ker se ji je stanjšal in nato vdrl strop? Nekoč se bo to zgodilo Postojnski jami in izgledala bo kot jama ob rimskem zidu na Vrhniki.