Idrija je bila zaradi svojega rudnika nezanemarljiv člen Avstrijskega cesarstva, kljub temu je šele leta 1754 dobila pravega zdravnika. To je bil Giovanni Antonio Scopoli, ki je za svojo novo službo dobil brezplačno stanovanje, dobro letno plačo in še dodatna sredstva za selitev in pohištvo. Skrbel je za ranjene in bolehne rudarje, njihove družine in prebivalstvo iz sosednjih krajev. Nadvse rad se je predajal raziskovanju botanike na Idrijskem, v visokogorju in kasneje tudi po vsej Kranjski. Lotil se je tudi poučevanja kemije in metalurgije za rudniške učence ter v Idriji ostal 16 let. Po njem je poimenovanih mnogo rastlinskih in živalskih vrst – kranjska bunika (Scopolia carniolica), Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), Scopolijev grint (Senecio scopolii), Scopolijeva črnobina (Scrophularia scopolii), pajek Scopolijev lepi volkec (Pisaura mirabilis). Še veliko pa jih je prvič opisal in poimenoval – resasta popkoresa (Moehringia ciliata Scop.), gola (Salix glabra Scop.), siva (Salix eleagnos Scop.), alpska (Salix alpina Scop.) in timijanovolistna vrba (Salix serpillifolia Scop.), rušnata zvončica (Campanula cespitosa Scop.), metulj Scopolijev zlatook (Lopinga achine Scop.) itd.
Scopolija je na delovnem mestu nadomestil Balthasar Hacquet, ki je prišel v Idrijo ravno zaradi odmevnega, že skoraj slavnega Scopolijevega dela. Naučil se je slovenščine, zdravil zastrupitve z živim srebrom in skrbel za porodništvo na Idrijskem. Zelo si je želel osvojiti Triglav, kar mu je po več poskusih tudi uspelo. Triglavu je govoril Terglou in njegovo ime ponesel po svetu v imenih triglavskega dimka (Crepis terglouensis Hacquet) in triglavskega svišča (Gentiana terglouensis Hacquet). Zaradi velikega prispevka k razvoju naravoslovja so botaniki po njem poimenovali tevje (Hacquetia epipactis) in Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii).
Ne pozabimo tudi na idrijskega naravoslovca Henrika Freyerja, ki se je rodil v Idriji in kot otrok sledil pogovorom Scopolija s svojim očetom. Danes je Freyer najbolj znan po poimenovanju Blagajevega volčina (Daphne blagayana Freyer), v muzejskih krogih pa po neutrudnem paleontološkem in preparatorskem delu. V Postojnski jami je odkril čeljustnico jamskega leva, v Mokriški jami pa celotno okostje jamskega medveda, ki je danes na ogled v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Človeški ribici je podaril ime močeril ter svetu predstavil aragonitne ježke (kapniške tvorbe) iz Ravenske jame.
Veliko rastlin in živali je bilo prvič odkritih in opisanih na slovenskih tleh in imajo torej pri nas klasično oz. tipsko nahajališče (locus typicus), razširjene pa so tudi drugod po Evropi. Temu so najbolj botrovale prav ugodne zgodovinske okoliščine in splet naključij. Velik delež k temu so prispevali raziskovalci iz Idrije.
Latinsko ime rodu izvira iz imena grške boginje Iris, ki se je ljudem prikazovala v obliki mavrice na nebu, predstavljala pa je glasnico Zevsovih sporočil. Junona, glavna rimska boginja in zaščitnica žensk, je peruniko obravnavala kot sveto rastlino. V starodavni rimski medicini so se njene korenike uporabljale kot ekspektorans, predvsem zaradi protivnetnega delovanja in za ublažitev zobobola. Izvleček rizoma se je uporabljal v obliki hidromela, oziroma mešanice medu in alkohola za čiščenje sluznice ter žolčnika. Pri uporabi katerega koli dela perunike v zdravilne namene, predvsem korenik, je treba biti previden, saj je rastlina strupena.
Ilirska perunika je malo večja od drugih vrst, ima razvejane korenike, oziroma rizom, ki je čvrst in aromatičen. Ko ga narežete, ga morate posušiti v senci, zvezati z laneno vrvico in shraniti. Starejše rastline napadajo škodljivci, kar pospeši izločanje vonja. Rizom deluje pomirjujoče in blažilno na kašelj ter izločanje katarja, mogoče pa je pridobiti tudi izvlečke rastline, ki se uporabljajo v prehrani, kozmetiki, proizvodnji vina in likerjev. V kombinaciji s kisom pomaga pri pikih žuželk, pri težavah z žolčnikom, mišičnih krčih, hipotermiji ali mrzlici in prezgodnji ejakulaciji. V kombinaciji z belim vinom pospeši menstruacijo. Prevretek se uporablja za parno kopel pri ginekoloških težavah, če pa se izvleček nanese v obliki vaginalet z medom, povzroči splav. Če ga nanesete v obliki paste s kisom in rožno kremo, pomaga pri glavobolu.
Teofrast piše, da v Evropi ni niti ene aromatične rastline razen perunike, saj vse druge aromatične rastline rastejo v Aziji. Od perunik so najboljše tiste, ki rastejo v Iliriji, ampak ne v primorju, temveč v notranjosti, predvsem proti severu. Rastlina ni zahtevna, korenike je po temeljitem čiščenju treba le dobro posušiti. Rastlina je podobna zlatemu korenu, čeprav ima perunika krajšo in bolj trdo steblo. Iz korenik so pridobivali izvleček, ki so ga uporabljali kot aromo in za kreme.
Rimski kmetje so imeli običaj zvezati tri vejice lovorja z rdečo vrvico za obilen pridelek, predvsem pšenice. Zaradi antibakterijskega in fungicidnega delovanja je rastlina odporna na škodljivce ter bolezni, zato so liste uporabljali za zaščito pred insekti; lovorjeve liste so prav tako dajali med žito, fižol ter druge pridelke, da so jih zaščitili pred škodljivci. Pridelovali so ga kot vrhunsko žlahtno rastlino, zato so lovorjev venec dajali na glave pesnikov, uspešnih vojskovodij in cesarjev kot simbol slave ter zmage. Rimski cesar Tiberij je med nevihtami nosil krono iz lovorja, saj je verjel, da ga bo zavarovala pred strelami.
Dioskorid je uporabljal sveže lovorjeve liste za pomirjanje vnetij in pike čebel ter os. Zmleti črni plodovi z medom ali grozdnim sirupom so zdravili tuberkulozo in revmo, sok, ki so ga pridobili iz plodov je v kombinaciji z vinom ter rožno kremo uspešno zdravil bolečine v ušesih, šumenje v ušesih in druge težave s sluhom.
Teofrast omenja, da so ta vedno zeleni grm gojili in da so les uporabljali kot gradbeni material za oblaganje hiš.
Rimski kmetje so imeli običaj zvezati tri vejice lovorja z rdečo vrvico za obilen pridelek, predvsem pšenice. Zaradi antibakterijskega in fungicidnega delovanja je rastlina odporna na škodljivce ter bolezni, zato so liste uporabljali za zaščito pred insekti; lovorjeve liste so prav tako dajali med žito, fižol ter druge pridelke, da so jih zaščitili pred škodljivci. Pridelovali so ga kot vrhunsko žlahtno rastlino, zato so lovorjev venec dajali na glave pesnikov, uspešnih vojskovodij in cesarjev kot simbol slave ter zmage. Rimski cesar Tiberij je med nevihtami nosil krono iz lovorja, saj je verjel, da ga bo zavarovala pred strelami.
Dioskorid je uporabljal sveže lovorjeve liste za pomirjanje vnetij in pike čebel ter os. Zmleti črni plodovi z medom ali grozdnim sirupom so zdravili tuberkulozo in revmo, sok, ki so ga pridobili iz plodov je v kombinaciji z vinom ter rožno kremo uspešno zdravil bolečine v ušesih, šumenje v ušesih in druge težave s sluhom.
Teofrast omenja, da so ta vedno zeleni grm gojili in da so les uporabljali kot gradbeni material za oblaganje hiš.
Plod močno rdeče barve je vedno bil znak plodnosti in izobilja. V rimskem času so ga imenovali malum punicum, malum pomeni jabolko, punicum pa se nanaša na Kartagino, od koder so granatno jabolko uvažali in ga sadili na območju današnje Italije. Rastlina pravzaprav izvira iz Azije. Številne rimske boginje so naslikane ali izklesane s plodom granatnega jabolka v roki. Rimske neveste so med poroko nosile v laseh vejice te rastline kot simbol plodnosti in bogastva. Granatno jabolko ima mistični pomen dviga zavesti v času življenja in zavedanja življenja po življenju. V magičnih ritualih so uporabili semena, ki so okrepila delovanje magije, ne glede na to, ali je šlo za zdravljenje ali uroke.
Dioskorid ga opisuje kot sočni plod, ki je dober za želodec. Sladkastega plodu naj ne bi uživale osebe z vročino, kisel je dober diuretik, brez okusa dober adstringens, tisti, ki ima okus po vinu, pa ima srednje delovanje. Semena kislega granatnega jabolka, ki jih posušite na soncu in postrežete s prilogo, zaustavijo diarejo, učinkujejo tudi kot parna kopel pri griži ter ženskah z obilno menstruacijo. Kuhan sok plodu, zmešan z medom, odpravi rane v ustni votlini in na genitalijah, dobro učinkuje na izrastline, razjede, bolečine v ušesu ter nosnicah. Cvetovi granatnega jabolka cytinoi delujejo adstringentno, povzročijo sušenje, zato uspešno celijo krvaveče rane. Prevretek cvetov v obliki tople obloge se uporablja kot vodica za izpiranje ust pri občutljivih dlesnih in parodontozi ter kot pomoč pri herniji črevesa. Omeni, da so zdravi ljudje, ki pojedo tri cvetove rastline, zaščiteni pred vnetjem oči celo leto. Če oseba spije prevretek korenine, uniči in odstrani črevesne zajedavce.
Teofrast piše, da je granatno jabolko grm, ki ima v primerjavi s figovcem ali hrastom plitve korenine. Ima veliko vej, ki tvorijo gosto krošnjo pri vrhu in ozke liste. Cvetovi so rdeče barve, plod je bogat z vlakninami, semena pa so v skupini v skupnem ovoju. Lahko se razmnožujejo iz leto dni starih mladik, saj iz semen zrastejo slabše rastline. Zabeleženo je, da lahko ima rastlina s sladkimi plodovi po nekaj letih kisle plodove in obratno. Če se okus ploda spremeni iz kislega v sladkega, to velja za slab znak. Nasadi so bili gosti, rastline so sadili na razdalji do devet čevljev.
Mirta velja za rastlino, ki prinaša srečo, zato so Rimljani, ko so se odpravili na osvajanje novih kolonij, na glavo dali mirtin venec. Plinij je menil, da je pomembna za plodnost, zato ji je nadel ime Myrtus coniugalis, saj so mirto uporabljali med poročno pogostitvijo kot znak dobrega zakona in srečnega skupnega življenja. Obstajala so praznovanja v čast boginje Venere od Mirte, ženske, ki so bile prisotne na praznovanju, pa so si z mirto okrasile roke, glavo in gležnje, saj so menile, da je afrodiziak, ki spodbuja željo ter možnost srečanja. Ljubimca sta imela navado nabirati vejice mirte ob poletnem solsticiju, ko sta si obljubila zvestobo, venček iz mirte, ki so ga imenovali coniugalo, pa je krasil nevesto med poročnim obredom in je simboliziral željo po skupnem življenju.
Dioskorid piše, da je mirta, ki raste na višji nadmorski višini, bolj zdrava, čeprav njeni plodovi niso tako okusni. Plodove, ki delujejo adstringentno, je mogoče jesti surove ali suhe, pomagajo pa osebam, ki izkašljujejo kri ali imajo vnetje mehurja. Sok iz sveže stisnjenih jagod blagodejno vpliva na želodec, deluje kot diuretik in v kombinaciji z vinom lajša bolečine pri ugrizih pajkov ali škorpijona. Prevretek se uporablja za barvanje las, kuhan z vinom zdravi rane na okončinah, kot obloga z ječmenovim zdrobom pa blaži vnetje oči.
Vino, pridobljeno s stiskanjem plodov, nato pa prekuhano, pomaga pri preprečevanju slabosti, prhljaja, krast in mozoljev ter zaustavlja izpadanje las, uporablja pa se tudi kot parna kopel pri ginekoloških težavah. Prevretek listov se prav tako uporablja kot parna kopel, za krepitev sklepov in barvanje las v črno. Zdrobljeni listi, pripravljeni kot obloga z vodo, pomagajo pri revmatičnih obolenjih, v kombinaciji z neolupljenimi olivami, rožno kremo in vinom odpravljajo druge bolečine.
Teofrast piše, da če mirte ne zalivamo prepogosto, bo imela veliko plodov. Kultivirane rastline so vedno zelene, listi so ozki in jih je veliko ter so pravilno razporejeni. Plodovi dajo viskozni sok. Cvet se nahaja nad plodom, tako kot pri granatnem jabolku. Na splošno ima veliko podobnosti z grmom granatnega jabolka. Če mladika, ki je zrasla po pojavu zvezde Arcturus na spomladanskem nebu, zacveti in razvije plod, večina plodov ne bo popolnoma dozorela. Glede pridelave je treba mirto obilno pognojiti, zalivati in obrezovati, da srčika ne postane spužvasta in da se prepreči razvoj bolezni podzemnih delov. Ko steblo ostari, je treba odrezati veje in deblo obdelati tako, kot da bi ga na novo posadili. S tem postopkom bo steblo dolgo živelo in postalo močno. Mirta ne uspeva najbolje v hladnem podnebju. Cvetovi mirte, ki raste v Egiptu, posebno lepo dišijo. Teofrast pravi, da je vse navedeno treba bolje raziskati.
Mirta velja za rastlino, ki prinaša srečo, zato so Rimljani, ko so se odpravili na osvajanje novih kolonij, na glavo dali mirtin venec. Plinij je menil, da je pomembna za plodnost, zato ji je nadel ime Myrtus coniugalis, saj so mirto uporabljali med poročno pogostitvijo kot znak dobrega zakona in srečnega skupnega življenja. Obstajala so praznovanja v čast boginje Venere od Mirte, ženske, ki so bile prisotne na praznovanju, pa so si z mirto okrasile roke, glavo in gležnje, saj so menile, da je afrodiziak, ki spodbuja željo ter možnost srečanja. Ljubimca sta imela navado nabirati vejice mirte ob poletnem solsticiju, ko sta si obljubila zvestobo, venček iz mirte, ki so ga imenovali coniugalo, pa je krasil nevesto med poročnim obredom in je simboliziral željo po skupnem življenju.
Dioskorid piše, da je mirta, ki raste na višji nadmorski višini, bolj zdrava, čeprav njeni plodovi niso tako okusni. Plodove, ki delujejo adstringentno, je mogoče jesti surove ali suhe, pomagajo pa osebam, ki izkašljujejo kri ali imajo vnetje mehurja. Sok iz sveže stisnjenih jagod blagodejno vpliva na želodec, deluje kot diuretik in v kombinaciji z vinom lajša bolečine pri ugrizih pajkov ali škorpijona. Prevretek se uporablja za barvanje las, kuhan z vinom zdravi rane na okončinah, kot obloga z ječmenovim zdrobom pa blaži vnetje oči.
Vino, pridobljeno s stiskanjem plodov, nato pa prekuhano, pomaga pri preprečevanju slabosti, prhljaja, krast in mozoljev ter zaustavlja izpadanje las, uporablja pa se tudi kot parna kopel pri ginekoloških težavah. Prevretek listov se prav tako uporablja kot parna kopel, za krepitev sklepov in barvanje las v črno. Zdrobljeni listi, pripravljeni kot obloga z vodo, pomagajo pri revmatičnih obolenjih, v kombinaciji z neolupljenimi olivami, rožno kremo in vinom odpravljajo druge bolečine.
Teofrast piše, da če mirte ne zalivamo prepogosto, bo imela veliko plodov. Kultivirane rastline so vedno zelene, listi so ozki in jih je veliko ter so pravilno razporejeni. Plodovi dajo viskozni sok. Cvet se nahaja nad plodom, tako kot pri granatnem jabolku. Na splošno ima veliko podobnosti z grmom granatnega jabolka. Če mladika, ki je zrasla po pojavu zvezde Arcturus na spomladanskem nebu, zacveti in razvije plod, večina plodov ne bo popolnoma dozorela. Glede pridelave je treba mirto obilno pognojiti, zalivati in obrezovati, da srčika ne postane spužvasta in da se prepreči razvoj bolezni podzemnih delov. Ko steblo ostari, je treba odrezati veje in deblo obdelati tako, kot da bi ga na novo posadili. S tem postopkom bo steblo dolgo živelo in postalo močno. Mirta ne uspeva najbolje v hladnem podnebju. Cvetovi mirte, ki raste v Egiptu, posebno lepo dišijo. Teofrast pravi, da je vse navedeno treba bolje raziskati.
Znane Rimljane so okrasili z vejicami oljke ali celo z vencem. Poleg figovca in vinske trte je oljka pri Rimljanih veljala za eno od treh svetih rastlin, zato so prav ta drevesa posadili na rimskem forumu. Plinij Starejši je napisal, da prvo stiskanje zelenih oliv brez razbijanja koščic da olje vrhunske kakovosti. Ostanke olja so uporabili za svetilke. Tradicija hladnega stiskanja izvira iz obdobja Rima in se je ohranila vse do danes, zato lahko na podeželju še vedno najdemo izvirne stiskalnice, kot na primer tiste, ki jih opisuje Plinij. Osnova tedanje rimske kuhinje je bilo oljčno olje, zato so Rimljani menili, da je zelo neokusno uporabiti maslo ali svinjsko maščobo, ki so jo uporabljali keltski narodi.
Dioskorid navaja, da se v zdravilne namene uporablja oljčno olje, ki ga stiskajo iz neoluščenih plodov, t. i. omphacinon. Najboljše je mlado sveže olje, ki ni jedilno, vendar je aromatično in se uporablja v proizvodnji mazil. Zaradi adstringentnega učinka je dobro za želodec, če ga daste v usta, učvrsti dlesni in zobe ter je antiperspirant. Starejše bleščeče olje je boljše za preparate, ki mehčajo. Na splošno vse vrste oljčnega olja segrejejo in zmehčajo kožo, ščitijo telo pred mrazom in ga pripravijo na dejavnosti.
Olje olajša prebavo, zato količina enega cotyle (0,274 l) olja popitega z enako količino ječmenove ali navadne vode deluje kot odvajalo. Količina šestih cyathoi (0,0456 l) olja kuhanega z rutico lajša kolike in odpravlja črevesne zajedavce. Enaki pripravki se uporabljajo tudi kot klistir.
Teofrast omenja, da ima steblo oljke ozke, vedno zelene liste z majhnimi cvetovi in izbokline, ki se imenujejo gongri. Gojene in divje oljke imajo posebne gube v svojem deblu. Zanimivost, ki se pojavi pri oljki, lipi, brestu in topolu, je ta, da se zgornja stran listov obrne po poletnem solsticiju, zato so ljudje v tistem času prepoznali pojav solsticija na podlagi te spremembe na omenjenih steblih.
Prav tako omeni, da oljka ne bo rasla več kot tristo stadiumov (185 m) od morja.
Rimljani so origano, oziroma dobro misel imenovali tudi divji majaron, posušenega pa so uporabljali v značilnih rimskih jedeh, ki jih je omenil tudi sam Apicij, in sicer kuhani raci, rakovicah in filejih skuše z jajci ter odojku v vinski omaki.
Dobro misel so dodali poleg šatraja, timijana, velecvetnega čobra, pinjol, kisa, popra in olja v kozji sir. Za nego telesa so pripravili kopel iz aromatične mešanice z lističi dobre misli, timijana, mire, sivke in cimeta.
Dioskorid piše, da je prevretek iz dobre misli, pomešan z vinom, dober za blaženje posledic ugriza divjih živali. Vsi, ki so se močno zastrupili, ga morajo spiti z mešanico medu in kisa, vsi, ki imajo težave z mišičnimi krči, poškodbami ter oteklinami, pa naj poleg prevretka pojedo figo. Posušena rastlina v obliki pastile z medom ublaži kašelj. Prevretek se lahko uporabi kot kopel in pomaga pri srbečici, gobavosti ter zlatenici. Sok, ki ga iztisnemo iz sveže rastline, zdravi mandlje, predvsem gnojno angino. V kombinaciji z mlekom blaži bolečine v ušesih. Če dobro misel potrosimo po tleh, učinkovito odganja plazilce.
Teofrast piše, da obstaja temna dobra misel, ki je sterilna in bela in ki je plodovita. Potrebnih je več kot trideset dni, da iz semena vzklije nova rastlina, hitreje pa bodo vzklile rastline iz starejših semen. Lahko se razmnožuje tudi iz mladik, ko so velike tako kot dlan.
Navaja, da je divja dobra misel močnejšega okusa in vonja od vzgojene, raste pa povsod.
Rimljani so origano, oziroma dobro misel imenovali tudi divji majaron, posušenega pa so uporabljali v značilnih rimskih jedeh, ki jih je omenil tudi sam Apicij, in sicer kuhani raci, rakovicah in filejih skuše z jajci ter odojku v vinski omaki.
Dobro misel so dodali poleg šatraja, timijana, velecvetnega čobra, pinjol, kisa, popra in olja v kozji sir. Za nego telesa so pripravili kopel iz aromatične mešanice z lističi dobre misli, timijana, mire, sivke in cimeta.
Dioskorid piše, da je prevretek iz dobre misli, pomešan z vinom, dober za blaženje posledic ugriza divjih živali. Vsi, ki so se močno zastrupili, ga morajo spiti z mešanico medu in kisa, vsi, ki imajo težave z mišičnimi krči, poškodbami ter oteklinami, pa naj poleg prevretka pojedo figo. Posušena rastlina v obliki pastile z medom ublaži kašelj. Prevretek se lahko uporabi kot kopel in pomaga pri srbečici, gobavosti ter zlatenici. Sok, ki ga iztisnemo iz sveže rastline, zdravi mandlje, predvsem gnojno angino. V kombinaciji z mlekom blaži bolečine v ušesih. Če dobro misel potrosimo po tleh, učinkovito odganja plazilce.
Teofrast piše, da obstaja temna dobra misel, ki je sterilna in bela in ki je plodovita. Potrebnih je več kot trideset dni, da iz semena vzklije nova rastlina, hitreje pa bodo vzklile rastline iz starejših semen. Lahko se razmnožuje tudi iz mladik, ko so velike tako kot dlan.
Navaja, da je divja dobra misel močnejšega okusa in vonja od vzgojene, raste pa povsod.
Po Ovidijevi zgodbi je rožmarin prva rastlina, ki je vzklila iz telesa mrtve perzijske princese Leucothoe, ki je podlegla čarom Apolona, zato jo je njen oče ubil. Ko so prvi sončni žarki počasi obsijali njeno mrtvo telo, se je začela spreminjati v rastlino intenzivnega vonja, tankih listov, bledo vijoličasto-modrih cvetov. Od tod izvira običaj pri starih Grkih in Rimljanih, da rožmarin vzgajajo kot simbol nesmrtnosti duše. Preden so začeli uporabljati mirto, so z rožmarinom krasili vence med praznovanjem v čast boginje ljubezni in med poročnim obredom. Z vejicami rožmarina so imeli navado pomesti tla pred začetkom magičnega rituala, da bi prečistili prostor pred negativnostjo, čarovnik pa je na prsih držal vejico za zaščito. Po ritualu so vejico zažgali.
Rimljani so rožmarin imenovali rosmarinum, Dioskorid pa ga opisuje kot rastlino s tankimi vejicami, na katerih se nahajajo nežni, gosti, ozki, dolgi in tanki lističi, beli z notranje strani, svetlozeleni z zunanje strani, zelo močnega vonja. Če rastlino prekuhate v vodi in prevretek popijete pred fizično aktivnostjo, nato pa se skopate ter spijete vino, lahko odpravite težave z žolčnikom. Rastlino je prav tako mogoče mešati z analgetiki in kremami iz mladega vina.
Latinsko ime salvia izvira iz glagola salvare, kar pomeni rešiti. O pomembnosti tega imena govori zgodba, da so Rimljani verjeli, da pitje ene skodelice žajbljevega čaja dnevno lahko ozdravi vse bolezni. Žajbelj ima dolgo zgodovino uporabe v medicinske namene in je pomembna sestavina vsake domače lekarne, predvsem če ima oseba težave s prebavo. Zaradi antiseptičnega učinka je odlična tekočina za izpiranje ustne votline, ozdravi lahko bolečine v grlu in razjede. Če žajbljev list nanesete na boleč zob, bo le-ta ublažil bolečino. Eterično olje iz listov se uporablja v parfumeriji, šamponih za lase, predvsem za temne lase, in za aromatiziranje jedi. Šopek žajblja je bil del obvezne opreme vsakega rimskega vojaka.
Dioskorid omenja, da nekateri žajbelj imenujejo elaphoboscon, drugi pa sphagnon. Gre za zelo razvejan grm s kvadratnim belkastim steblom z listi, ki spominjajo na tiste pri kutinah. Žajbljevi listi so podolgovati, manjši in nekoliko hrapavi, tako kot debela krpa, gosti, belkasti, zelo aromatični, vendar neokusni. Raste na neravnih kamnitih rastiščih.
Prevretek listov in vejic spodbuja uriniranje ter menstruacijo, povzroča splav, potemni lase, uporablja se za rane, krepi kri, čisti maligne rane in blaži bolečino pri vbodu raže. Prevretek, ki se uporablja skupaj z vinom, odpravi srbenje spolovila.
Latinsko ime salvia izvira iz glagola salvare, kar pomeni rešiti. O pomembnosti tega imena govori zgodba, da so Rimljani verjeli, da pitje ene skodelice žajbljevega čaja dnevno lahko ozdravi vse bolezni. Žajbelj ima dolgo zgodovino uporabe v medicinske namene in je pomembna sestavina vsake domače lekarne, predvsem če ima oseba težave s prebavo. Zaradi antiseptičnega učinka je odlična tekočina za izpiranje ustne votline, ozdravi lahko bolečine v grlu in razjede. Če žajbljev list nanesete na boleč zob, bo le-ta ublažil bolečino. Eterično olje iz listov se uporablja v parfumeriji, šamponih za lase, predvsem za temne lase, in za aromatiziranje jedi. Šopek žajblja je bil del obvezne opreme vsakega rimskega vojaka.
Dioskorid omenja, da nekateri žajbelj imenujejo elaphoboscon, drugi pa sphagnon. Gre za zelo razvejan grm s kvadratnim belkastim steblom z listi, ki spominjajo na tiste pri kutinah. Žajbljevi listi so podolgovati, manjši in nekoliko hrapavi, tako kot debela krpa, gosti, belkasti, zelo aromatični, vendar neokusni. Raste na neravnih kamnitih rastiščih.
Prevretek listov in vejic spodbuja uriniranje ter menstruacijo, povzroča splav, potemni lase, uporablja se za rane, krepi kri, čisti maligne rane in blaži bolečino pri vbodu raže. Prevretek, ki se uporablja skupaj z vinom, odpravi srbenje spolovila.
Poleg perunik, žafrana, sporiša in mete se je zlati koren uvrščal med svete rastline boginje Junone, v njeno čast pa so ženske prirejale praznovanje Matronalia. Rimljani so verjeli, da po smrti duša pokojnika potuje v podzemni svet. Če je pokojnik za časa življenja grešil, je padel v prepad, če pa ni bil niti dober niti slab, je prišel do polja z zlatim korenom, kjer se je lahko večno hranil z njegovimi užitnimi gomolji. Zato je zlati koren veljal za rastlino, ki varuje pokojnike.
Narodna medicina omenja, da so gomolje, ki so bogati s škrobom, jedli kuhane, pečene ali jih uporabili v obliki moke. Zaradi strupenega alkaloida asfodelina to danes ni priporočljivo.
Dioskorid meni, da zlati koren vsi dobro poznajo, cvet pa se imenuje anthericon. Korenine so podzemne, dolge, okrogle, podobne žiru in so pekočega okusa. Kot napitek spodbuja uriniranje in menstruacijo, en drachme (3,411 g) izvlečka korenine pa skupaj z vinom odpravi kašelj, mišične krče ter pozdravi raztrganine. Če oseba poje količino velikosti vretenca, bo bolj vesela, trije drachmai pa uspešno pozdravijo kačji ugriz. Nato je treba mesto ugriza prekriti z oblogo iz listov, korenine in cvetov v kombinaciji z vinom. Kuhani sok iz korenine v kombinaciji s sladkim starim vinom, miro in žafranom predstavlja zdravilno kremo za oči, prav tako pa je za uporabo primeren segret brez dodatkov. S kadilom, medom, vinom in miro zdravi gnojno vnetje ušesa, sok pa blaži zobobol, če ga nanesete v uho na nasprotni strani zoba. Pepel, pridobljen iz korenine, ki ga nanesete neposredno na mesto, kjer so odpadli lasje, spodbuja rast las. Oljčno olje, ki ste ga kuhali v vdolbenih koreninah in nanesli kot oblogo, pomaga pri ozeblinah ter opeklinah. Če ga pijete skupaj z vinom, so plodovi in cvetovi odličen protistrup proti ugrizom stonog ter škorpijonov, uporablja se tudi kot odlično odvajalno sredstvo.
Teofrast piše, da ima zlati koren zelo visoko steblo, mesnate korenine pa se uporabljajo kot kulinarična posebnost. Rastlina proizvaja veliko lesnatih semen trikotne oblike in črne barve, ki so razporejena pod cvetom v okrogli čaši, ki se poleti odpre, da semena padejo ven. Listi, ki poganjajo neposredno iz korenine, so dolgi, ozki in upogljivi.
Posebnost rastline v primerjavi z drugimi, ki imajo gladko steblo, je ta, da je steblo zelo ozko in se pri vrhu razveja.
Zlati koren ima številne užitne in okusne dele, steblo ter semena lahko popečete, pretlačene korenine skupaj s figami pa delujejo blagodejno.
Tradicionalno vzgojena cipresa ima poseben pomen na grobovih, saj je bila v starem Rimu ta vrsta posvečena Plutonu, bogu podzemlja. Legenda pravi, da je bil Kristusov križ narejen iz cipresovega lesa, cipreso pa so skozi zgodovino pogosto omenjali v zvezi s smrtjo.
Dioskorid navaja, da pitje iglic s sirupom iz grozdja in malo mire blagodejno vpliva na inkontinenco ter težave pri uriniranju. Majhni zdrobljeni bledo zeleni plodovi skupaj z vinom blagodejno delujejo na težave, ki povzročajo izkašljevanje krvi, grižo, diarejo in kašelj. Isti učinek ima tudi prevretek plodov. Zdrobljeni plodovi skupaj s figo zdravijo polipe v nosnicah. Kuhane s kisom in zdrobljene z volčjim bobom lahko pripravite v obliki obloge, ki zdravi hernijo črevesa. Če drobne plodove zakurite skupaj z listi, boste odgnali komarje. Zdrobljeni listi, ki jih nanesete na rano, pomagajo pri celjenju in zaustavitvi krvavitev, če pa jih uporabite skupaj s kisom, si lahko pobarvate lase. Če jih zmešate z ječmenovim zdrobom, pozdravijo vnete oči.
Teofrast piše, da se ciprese uvrščajo med drevesa, ki rastejo pokončno in visoko, vendar imajo plitve korenine. Gre za dvodomno rastlino, moška drevesa pa imajo več plodov. Listi so igličasti, vendar bolj mesnati kot tisti pri jelki ali smreki. Razmnožujejo se iz semen, na Kreti tudi iz debla. Ne marajo obilnega zalivanja ali gnojenja.
Les uporabljajo kot kakovosten gradbeni material, zato so tudi vrata na svetišču v Hefezu zgrajena prav iz lesa ciprese, zdržala pa so štiri generacije.
Zanimivosti
Ali veš, da ne gredo vsi medvedi pozimi v brloge? Vse je odvisno od ponudbe hrane v jesenskem (ko medved kopiči tolščo) in zimskem času (ko je hrane izrazito manj). Če je medved navajen na vire hrane blizu ljudi (komposti, smetnjaki, divja odlagališča, koline), ne bo šel na zimsko mirovanje, ampak bo hodil v vas.
Ali veš, da korenine drevesa segajo dlje, kot se razteza njegova krošnja? V gozdu se korenine dreves dotikajo in prepletajo ter s tem varujejo gozdna tla pred lazenjem in erozijo.
Ali veš, da so lubadarji poligamisti? En samec v smreko izdolbe kamrico in vanjo vabi samice. Običajno se odzoveta 2 ali 3. Po oploditvi vsaka izkoplje svoj rov stran od kamrice in v stene rova odlaga jajčeca.
Ali veš, da nimajo vse rastline cvetov pisane barve? Ob Ajdovskem zidu, v Kobiljem curku in v Lanišču lahko v aprilu opazujemo cvetočo kranjsko buniko, ki ima črno-vijolične, rjave cvetove. Rastlina je strupena.
Ali veš, da imajo pupki in urhi svarilne barve le na trebuhu? Urh se ob nevarnosti vrže na hrbet, usloči svoj kričeči trebuh in se naredi mrtvega. Plenilci mislijo, da je žival mrtva in napihnjena, torej neužitna.
Ali veš, da je brezstropa jama nastala zato, ker se ji je stanjšal in nato vdrl strop? Nekoč se bo to zgodilo Postojnski jami in izgledala bo kot jama ob rimskem zidu na Vrhniki.