Zgodovina raziskovanj

Zgodnja raziskovanja

Zgodovina raziskav poznorimskega zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum je polna zanimivih zgodb, saj so posamezni odseki zapor že pred stoletji vzbujali zanimanje pri popotnikih, topografih in drugih raziskovalcih prostora.

Srednjeveški pisni viri nam sporočajo, da so ostanki zapor služili kot oznake na terenu, predvsem za različne parcelne, cerkvene in pokrajinske meje oz. meje med gospostvi. Iz 18. in začetka 19. stoletja se posamične zapore omenjajo tudi v različnih topografskih opisih, vendar ne kot enovit, med seboj povezan zaporni sistem.

Raziskovanje alpskih zapor v 19. stoletju

Prvi val znanstvenega raziskovanja poznorimskih zapor se je začel sredi 19. stoletja. Takrat so posamične zapore že razumeli kot širši vojaški sistem, povezan s cestami na alpskih prehodih, in jih datirali v antični čas. Kustos Deželnega muzeja za Kranjsko (danes Narodnega muzeja Slovenije), Alfons Müllner, si je pri spomeniškovarstveni službi centralne komisije na Dunaju prizadeval za sistematično raziskovanje zapor, izdelal pa je tudi še danes pomemben arheološki topografski zemljevid Ajdovskega zidu ter opravil topografijo zapore na Hrušici in nekaj manjših izkopavanj. Zahvaljujoč njegovemu delu so poznorimski zaporni sistem v svoja dela začeli vključevati tudi drugi raziskovalci, ki so se ukvarjali s preučevanjem rimskih ostankov na območju alpskih zapor.

Med prvimi je o zapornem sistemu pisal Alberto Puschi, ravnatelj tržaškega muzeja. Leta 1901 je v preglednem besedilu o alpskih zaporah kot prvi zapisal, da v nasprotju z do tedaj uveljavljenim prepričanjem ne gre za neprekinjeno linijo zidov, temveč za posamezne zapore. Besedilo je opremljeno tudi z zemljevidom, ki še danes, kljub napakam, ostaja eden osnovnih topografskih virov za preučevanje zapornega sistema.

1. val raziskovanja alpskih zapor v 20. stoletju

Prvo sistematično arheološko izkopavanje na alpskih zaporah se je odvijalo leta 1906 na Vrhniki. Šele tik pred prvo svetovno vojno pa so se na širšem prostoru zapornega sistema odvila tudi večja izkopavanja pod vodstvom Walterja Schmida, deželnega arheologa z univerze v Gradcu. Žal razen dveh krajših besedil rezultati niso bili objavljeni.

Obe vojni in vmesna gospodarska kriza so raziskovanje zapornega sistema skoraj popolnoma prekinili. Izjema so bila konservatorska dela na trdnjavi Ad Pirum (Hrušica) in zapori na Reki med letoma 1937 in 1940. V tem času so alpske zapore žal uporabili tudi v politične namene. Italijani so v njih iskali argumente za potek svoje severovzhodne meje in jih uporabili v Rapalski pogodbi, ki je odrejala tudi mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. V ta namen je italijanska vojska v tajnosti opravljala topografske preglede in manjša izkopavanja na območju poznorimskih zapor, ki pa verjetno nimajo večje znanstvene vrednosti.

2. val raziskovanja alpskih zapor v 20. stoletju

Sredi 20. stoletja se je začel drugi veliki val raziskovanja zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum. Na pobudo arheologa Jaroslava Šašla je ekipa slovenskih in hrvaških arheologov izdelala celotno topografijo zapor in zbrala vse z njimi povezane objave ter antične vire. Tako je leta 1971 izšla monografija Claustra Alpium Iuliarum I, ki je vsebovala prvo sistematično zbrano in ovrednoteno gradivo in še danes velja za temeljno delo o zapornem sistemu.

Jaroslav Šašel je s svojim strokovnim in vizionarskim pristopom k preučevanju alpskih zapor pritegnil številna velika imena takratne jugoslovanske arheologije. Med njimi so bili Peter Petru (Zavod za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije), Radmila Matejčić (Povijesni i pomorski muzej Rijeka), Mehtilda Urleb (Notranjski muzej Postojna), France Leben (Inštitut za raziskovanje Krasa Postojna, SAZU), Mitja Brodar in Stanislav Jesse (oba SAZU). Njihovo predano delo je obrodilo sadove, saj so se vzporedno do začetka osemdesetih let vseskozi odvijala sistematična arheološka izkopavanja alpskih zapor.

3. val raziskovanja alpskih zapor v 20. stoletju

Tudi v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja se je raziskovanje zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum nadaljevalo, a v nekoliko manjšem obsegu kot prej. Raziskave so potekale na antičnih utrjenih mestih Tarsatika (Tarsatica, dan. Reka), Kastra (Castra, dan. Ajdovščina) in Navport (Nauportus, dan. Vrnika) ter na utrdbah Gradina nad Pasjakom, Brst pri Martinj Hribu in Lanišče. Arheološka izkopavanja na Lanišču so se odvijala med letoma 1961 in 1963, utrdba pa je bila nato tudi rekonstruirana. Danes je največja rekonstrukcija v poznorimskem zapornem sistemu. Na trdnjavi Ad Pirum v Hrušici je mednarodna slovensko-nemška arheološka ekipa izkopavala v letih 1971–1973, pod vodstvom Petra Petruja iz Narodnega muzeja v Ljubljani in Thila Ulberta iz Univerze v Münchnu. Narodni muzej je s svojo ekipo nadaljeval izkopavanja na lokaciji vse do leta 1979. Raziskani so bili tudi deli zapornih zidov na Jelenju, Studeni, Prezidu, Benetah, Rakitni, Ajdovskem zidu in zaporni zidovi ob trdnjavi Ad Pirum.

Raziskave alpskih zapor danes

Žal je do konca osemdesetih let 20. stoletja prišlo do upada sistematičnih raziskav alpskih zapor. Kljub temu pa je potrebno izpostaviti prizadevanja posameznikov, ki so z raziskavami arheološkega materiala ali topografskim delom še naprej pomembno prispevali k boljšemu poznavanju zapornega sistema. Med slovenskimi raziskovalci so to bili Nada Osmuk, Drago Svoljšak, Jana Horvat, Slavko Ciglenečki, Veronika Pflaum, Verena Vidrih Perko in Marko Frelih. Še posebej je potrebno omeniti topografsko in raziskovalno delo Petra Kosa in Jureta Kusetiča, ki se v zadnjih letih najintenzivneje med vsemi ukvarjata s celotnim sistemom claustra Alpium Iuliarum in svoje izsledke tudi objavljata.

V okviru hrvaških arheoloških raziskav alpskih zapor je potrebno izpostaviti sistematična arheološka izkopavanja domnevne stavbe vojaškega poveljstva na Reki leta 2007, ki so bila tudi primerno objavljena. Med hrvaškimi raziskovalci se s preučevanjem zapornega sistema danes ukvarjata predvsem Ranko Šarac (Povijesni i pomorski muzej Rijeka) in Josip Višnjić (Hrvatski restauratorski zavod), ki zajema tudi arheološka izkopavanja posameznih zapor na Hrvaškem.

Zanimivosti

Najdaljša zapora

Najdaljši do sedaj poznani odsek alpskih zapor je Ajdovski zid nad Vrhniko, ki meri preko 6700 m in ima vsaj 35 obrambnih stolpov.

Najdaljša zapora

Najkrajša zapora

Najkrajši do sedaj poznani odsek alpskih zapor je zid na hribu s toponimom Tabršče, ki meri le 15 m.

Najkrajša zapora

Poimenovanja

Za alpske zapore so se v ljudskem izročilu ohranila različna imena: rimski zid, šance, festunge, cvinger, ajdovski zid, turški zid in druga.

Poimenovanja