Živalstvo

Medved (Ursus arctos) je največji predstavnik zveri. Njegovo telo je močno in čokato. Pri hoji stopa po celotnem podplatu. Oči so drobne, uhlji kratki in zaokroženi, rep pa prav tako kratek in skrit v kožuhu. Barva je v osnovi rjava, vendar dokaj spremenljiva. Samci so večji in močnejši od samic. Najtežji uplenjeni samci so tehtali več kot 300 kg.

V prvi vrsti je nočna žival, čeprav ga neredko vidimo tudi podnevi. Giblje se v hodu ali drncu. Čeprav je na videz neokreten in počasen, lahko zelo hitro teče. Je dober plavalec, mlajše (in lažje) živali pa tudi dobro plezajo. Njegov vid je šibak, dobro pa sta razvita sluh in voh. Počiva v podzemnih votlinah, kakršnih je na našem dinarskem krasu dovolj. Glede brloga medved ni preveč izbirčen. Včasih mu zadostuje že zavetje pod podrtim drevesom ali gost sestoj mladega drevja. Zimo prespi, vendar to ni pravo zimsko spanje (hibernacija). Medved pozimi pogosto zapusti brlog. Je vsejed: hrani se z glivami, gozdnimi plodovi, podzemnimi deli rastlin in njihovimi zelenimi deli, nevretenčarji, glodavci in mrhovino. Odrasle parkljarje lahko ujame edinole v visokem snegu. Priložnostno pleni tudi domače živali. Medvedi se parijo od aprila do junija. V tem času se medvedka 2- do 3-krat goni. Breja je 7–9 mesecev. Praviloma polega vsako drugo leto. Pozimi (december–februar), praviloma v brlogu, skoti od enega do štiri mladiče. Ker medvedka koti med »zimskim spanjem«, ko se ne hrani, so mladi ob rojstvu presenetljivo majhni, saj tehtajo vsega okrog 700 g. Spolno dozorijo v starosti 2,5–4 leta, življenjska doba pa je 30–40 let. Pri nas medved skorajda nima naravnih sovražnikov.

Medvedov življenjski prostor so listnati, iglasti in mešani gozdovi v nižinah in gorah. V Sloveniji je najpogostejši v bukovo-jelovih gozdovih dinarskega visokogorskega krasa. Na izbiro habitata zelo vpliva človek. Pri nas najde najboljše razmere na višini 400–1200 m.

Ris (Lynx lynx) je predstavnik družine mačk. Ima kratko in široko glavo, uhlje s čopki, visoke noge in kratek rep. Rdečkasto siv hrbet je posut z rjavimi pegami. Konec repa je črn, trebuh pa belkast. Na licih je dlaka podaljšana v »brado«. V Sloveniji risji samec v povprečju tehta od 18 do 25 kg, samica pa nekoliko manj.

Razen v času parjenja je samotar. Njegovo življenjsko območje meri 10–60.000 ha. Ris je visoko specializiran plenilec, ki lovi iz zasede. Pri lovu se zanaša na vid in sluh. Na Kočevskem so risov plen srnjad, jelenjad, damjak, divji prašič, gams, jazbec, zajec, divja mačka, od domačih živali pa pes, mačka in ovca. Parjenje se začne februarja ali marca. Po 70–74 dnevih brejosti risinja skoti 2–3 mladiče. Risova življenjska doba je 14–17 let. Naravnih sovražnikov nima, umika pa se volku.

Poseljuje obsežne nižinske in gorske gozdove z obiljem starih in tudi podrtih dreves. V Sloveniji živi zlasti na območju dinarskega gozda bukve in jelke. V Slovenijo je bil ris ponovno naseljen leta 1973, ko so v Kočevski rog spustili tri risje pare, odlovljene na Slovaškem. V letu 2019 je prišlo do novih naselitev živali, saj se je populacija risov v Sloveniji zaradi številnih razlogov močno zmanjšala.

Šakal (Canis aureus) je predstavnik družine psov. Velik je kot srednje veliki pes. Od njegovega smrčka do konice repa namerimo med 120–125 centimetrov. Telesna masa znaša med 10–13 kilogramov, pri samcih do 15 kilogramov. Barva kožuha ni enotna, saj obstaja v rdečkastih, črnih, zlatorjavih in srebrnih odtenkih. Hodi po prstih, zato se na mehki podlagi lepo vidi odtis blazinic. Značilnost šakala, po katerem ga tudi ločimo od drugih zveri, je zaraščenost blazinic med 3. in 4. prstom. Tako vidimo odtis kot obliko srca. Sama šapa, ki pušča odtis je dolga nekje od 5–6 centimetrov in široka 3–4 centimetre.

Prehrana šakalov je zelo odvisna od ponudbe v naravi. Vrsta je oportunistična in ni zelo izbirčna glede hrane. V največji meri se hrani z glodavci, malimi sesalci, nevretenčarji, dvoživkami, plazilci, ptiči in tudi mrhovino. Uživa tudi razne plodove, sadeže in semena. V Srbiji so raziskave pokazale, da se v glavnem poslužuje klavniških odpadkov. Šakali s svojim načinom prehranjevanja opravljajo pomembno delo, saj plenijo škodljivce poljedelskih površin in odstranjujejo odvržene klavniške odpadke v bližini človeških bivališč.

Šakali živijo v tropu, ki ga vodita dominanten samec in dominantna samica, ki se med seboj tudi parita. Trop sestavljajo še njuni mladiči, lahko tudi mladiči iz prejšnjega legla. Par je zvest vse do smrti enega od njiju. Možnost oploditve samice je od 6–8 dni na leto. Parjenje v Evropi poteka med januarjem in marcem. Po oploditvi je samica breja okoli 63 dni. Samica v brlogu poleže od 2–10 slepih  mladičev in jih doji 8–10 tednov. Ko mladiči dopolnijo 3 tedne, prvič zapustijo brlog ter začnejo raziskovati okolico. Mladiči spolno dozorijo pri 11 mesecih. Takrat lahko zapustijo starše ali pa ostanejo še eno leto ter pomagajo pri vzreji naslednjega rodu. Preživetje novega rodu je večje v krdelih, kjer imajo pri vzreji prisotne pomočnike.

Lisica (Vulpes vulpes) je članica družine psov in poseljuje gozdove, obdelovalne površine in suburbano okolje. Najbolj ji ustreza mozaičen preplet gozdičev in odprtega terena. Vse bolj se prilagaja življenju ob mestih. Ima vitko telo na razmeroma kratkih nogah. Rep je zelo dolg. Navadno je hrbet rdečkasto rjav, trebuh pa umazano bel. V zimski dlaki so izrazitejši sivi toni. Hrbtna stran uhljev je vedno črna, konica repa pa bela. Samci so večji od samic. Odrasel lisjak tehta do 10 kg.

Lisica je predvsem nočna žival, zlasti jeseni in pozimi pa jo lahko vidimo tudi podnevi. Počiva v brlogu (lisičini), ki si ga sama izkoplje, ali pa zasede opuščeno jazbino. Čeprav je na nizkih nogah, urno teče in dela dolge (3–4 m) skoke. Je dokaj dobra plavalka, po položnejših deblih lahko tudi pleza. Njeno življenjsko območje meri 2,5–15 km². V prehrani je oportunistka in vsejedka. Večino hrane sestavljajo glodavci (do 90 %), lovi pa še zajce, ptiče, mrhovino, ribe, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke ter sadje. Pari se od januarja do marca, brejost pa traja 52–53 dni. V skotu je navadno 4–7 golih in slepih mladičev, ki ob rojstvu tehtajo 60–150 g. Mladiči začno zapuščati brlog, ko so stari 4–5 tednov, pri petih mesecih pa so že samostojni. Življenjska doba lisic je do dvanajst let. V populaciji so samci številčnejši. Lisičini naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel, mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Lisica je glavna prenašalka stekline. S to smrtonosno virusno boleznijo lahko okuži tudi druge sesalce in človeka. V Sloveniji poteka cepljenje lisic proti steklini preko vab, ki jih v gozdove spuščajo letala.

Modri bleščavec (Calopteryx virgo) je kačji pastir, ki je prebivalec čistih, s kisikom bogatih vodotokov z gostejšim obrežnim rastjem, ki zagotavlja več sence. Tipičen življenjski prostor te vrste so naravni gozdni potoki (Kobilji curek), kjer leta od maja do poznega septembra. Ime je dobil po temnomodri kovinski barvi kril, ki se bleščijo v soncu. Njegovo telo je dolgo skoraj 5 cm, razpon njegovih kril pa meri 6 cm.

Samec dvori samici, kar je pri kačjih pastirjih prava redkost, s poplesavanjem in razkazovanjem svojih lepih barv. Vztrajno odganja konkurente in brani svoj teritorij. Po paritvi samica odloži jajčeca na obvodne dele rastlin. Iz njih se izležejo ličinke, ki živijo približno eno leto v potoku in niso odraslim prav nič podobne. So plenilke in jedo druge vodne ličinke, paglavce in tudi male ribice. Po večkratni levitvi ličinke zlezejo iz vode na obrežno rastlinje in se prelevijo v odraslega kačjega pastirja. Ti živijo le kakšen mesec, takrat pa v letu lovijo žuželke, kot so komarji in mušice.

Stržek je eden najmanjših slovenskih ptičev, saj od kljuna do repa meri zgolj 10 cm. Tehta okoli 10 g, kar je toliko kot dve vrečki sladkorja, ki jih dobimo ob kavi. Prepoznamo ga po visoko privzdignjenem repu. Zaradi različnih odtenkov rjave barve po telesu je precej neopazen. Po krilih ima proge, nadočesna črta je svetlo rjavkasto bela, rjava proga pa se vleče tudi čez oči. Kljun, ki je rjave barve, je kratek, tanek in rahlo upognjen. Noge so rjave in srednje dolge. Opazujemo ga lahko celo leto, saj nas v zimskem času ne zapusti. V mrazu se v luknjah stiska več stržkov, da se grejejo in izgubljajo manj toplote, kot če bi mrazu kljubovali posamično.

Ti ptiči najraje živijo ob potokih (kot v dolini Kobiljega curka), smukajo se med koreninami v vlažnih gozdovih ter v naseljih s pridom izkoriščajo zaščito živih mej. Spomladi samec med koreninami obrežnih dreves iz mahov, lišajev in trave splete več kroglastih gnezd. Samica si nato enega izbere za valjenje jajc. En samec ima lahko tudi po več samičk hkrati. Gnezdijo le enkrat v letu.

Kljub svoji majhnosti je stržek dober pevec z izredno močnim glasom. Njegovo bližino navadno zaznamo samo po značilnih klicih in glasnem petju. Oglaša se s ponavljajočim tik-tik ali klink ob nevarnosti, navadno ali pri parjenju pa presenetljivo glasno žvrgoli.

Netopirje iz rodu Plecotus prepoznamo po dolgih ušesih, ki jih v mirovanju zložijo pod krila. Prehranjujejo se z veščami, mušicami, drobnimi hroščki, gosenicami in pajki, ki jih lovijo z vejic in listov. Njihov življenjski prostor so listnati mešani gozdovi. Uhati netopirji se ne selijo, najdaljše premike opravijo med poletnimi in zimskimi zatočišči v razdalji nekaj deset kilometrov. Poletne porodniške kolonije najpogosteje oblikujejo v drevesnih duplinah ali na podstrešjih cerkva in drugih zgradb. Za zimsko zatočišče najpogosteje izberejo jame, kleti in tunele.

V višje ležečih mešanih gozdovih domuje velika sova kozača. Barva njenega perja je prilagojena okolju; če leži sneg, je njeno preje svetlejše, v osnovi pa je ta sova temnejše barve.  Ime je dobila po svojem oglašanju, saj spominja na kozje meketanje. Resasti robovi in velika površina kril ji omogočajo počasne zamahe, zato je njeno letanje skoraj neslišno. Kozača je zato odlična roparica, ki se prehranjuje z glodavci in manjšimi pticami. Kosti, dlako, perje in druge neprebavljene ostanke izbljuva v obliki kepic, ki jim pravimo izbljuvki.

Polh je pravi zaspanec! Prezimuje več kot polovico leta, kar je najdlje od vseh sesalcev. Ko se spomladi končno prebudi, najprej pregleda popke, iz katerih bodo nastali plodovi npr. žira, ki je njihova najljubša hrana. Če ni dovolj popkov, se vrne v svoje zavetje in spi naprej do naslednje pomladi. Rimljani so polhe lovili in jih ko t poslastico pripravljali na različne načine.

Davnega leta 1689 je Janez Vajkard Valvasor pisal o zmajevih mladičih, ki jih je opazil v bruhajočem izviru Lintvern (blizu Vrhnike). Ni vedel, za kakšne živali gre, zato jih opisal kot: ”Verjetno neke vrste kuščar ali podzemni črv, ki se ga najde tudi drugje.” Že takrat se je zavedal, da je pod zemeljskim površjem nekaj hudo skrivnostnega in skritega – podzemni jamski svet. Približno sto let kasneje je potekala bitka za njen opis in prestiž, v kateri je Joseph Nicolai Laurenti prehitel Giovannija Antonia Scopolija. Tako je človeška ribica dobila svoje latinsko ime in postala prva jamska žival, ki jo je kdorkoli na svetu znanstveno opisal. Scopoli jo je kasneje pravilno uvrstil med dvoživke in ne med ribe, kot bi utegnilo zavajati slovensko ime. Leta 1801 je bila predstavljena znanstvenikom tedanjega časa v Londonu in postala svetovno znana. Raziskovalci so živali uspeli najti v jamah na Dinarskem krasu v Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Primerke so iz Slovenije pošiljali po vsem svetu, v dve evropski jami so jih celo poskusno naselili, kjer naj bi živele še danes.

Zgodba hrošča drobnovratnika je malce mlajša, a zato nič manj zanimiva. Leta 1831 ga je v Postojnski jami odkril jamski vodnik Luka Čeč. Odnesel ga je grofu Hochenwartu, ta pa Ferdinandu Schmidtu, ljubiteljskemu entomologu, ki je živel v Ljubljani in zaradi pogrešanja lastnega vrta proučeval žuželke. Hrošča je opisal, latinsko poimenoval in mu dodelil tudi slovensko ime drobnovratnik. To je bila prva opisana jamska žuželka na svetu. Tej živali je manjkal del telesa, zato je Schmidt ponudil nagrado tistemu, ki mu prinese celega hrošča. Dolgih 16 let za tem ga je našel sam. Med njegovim iskanjem je odkril in opisal cel kup drugih jamskih živali in tako pokazal znanstvenikom povsem nov svet pod nami. Postojnska jama je s tem postala zibelka svetovne speleobiologije, torej biologije jamskih živali.