Utrjeno mesto Kastra (Castra, današnja Ajdovščina) lahko obravnavamo v sklopu zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum zaradi njene izjemne lege. Stala je približno na polovici Vipavske doline pred začetkom vzpona na alpske prelaze in tako bila skrajna zahodna točka t. i. ilirsko-italskih vrat.
V antičnih virih je prvič zabeležena v drugi polovici 3. stoletja kot preprežna postaja (mutatio Castra), živela pa je do prvih desetletij 5. stoletja ali celo še v zgodnjem srednjem veku (6–8. stoletje).
Antično mesto Kastra je bilo obdano z močnim obzidjem s 14 stolpi, med seboj odmaknjenimi približno 30 m. Poteku obzidja, ki je meril približno 583 m, lahko sledimo tudi v modernem katastrskem načrtu. Na severu je klinasta oblika verjetno služila za lažje odtekanje vode potoka Lokavščka ob visokih vodah. Ob zahodni stranici je bilo ugotovljeno antično zahodno dvofazno grobišče.
Po spustu iz neprehodnih gozdov Hrušice je bila Kastra prvo mesto, kjer se je teren odprl proti ravnici severovzhodne Italije. Zaradi svoje bližine arheologi predvidevajo, da je mesto nudilo dobro logistično zaledje zapornim linijam na Hrušici, zaradi česar ga lahko omenjamo v povezavi z zapornim sistemom claustra Alpium Iuliarum. Glede na zaledni položaj in najverjetneje tudi vlogo v sistemu CAI lahko utrjeno mesto Kastra primerjamo z antično Reko (Tarsatica) na Hrvaškem, saj je utrjevanje obeh potekalo istočasno.
