“Branik na vrhu Alp”

Ostanki zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum so največji rimskodobni spomenik v Sloveniji. Graditi so ga začeli v drugi polovici 3. stoletja, v celoti pa je zaživel v konstantinskem obdobju (prva polovica 4. stoletja). V svoji vlogi je polno nastopal do 5. stoletja, nato pa je izgubil pomen.

Še preden so začeli graditi vojaško trdnjavo Ad Pirum, katere ostanki se še danes vijejo po pobočju Listnika, so Rimljani na tem mestu postavili poštno in preprežno postajo. Zgrajena je bila hkrati z rimsko državno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. n. š. – 14 n. š.). Nova cesta skozi Ajdovščino in čez Hrušico, ki je povezovala Akvilejo (Aquileia, današnji Oglej v Italiji) in Emono (današnja Ljubljana), je nadomestila prejšnjo daljšo cesto čez Razdrto in skrajšala potovanje med omenjenima mestoma za dva potovalna dneva. Od 2. stoletja naprej je bila tu tudi beneficiarska (neke vrste policijska) postojanka.

V poznem 3. stoletju so Rimljani poštno postajo obdali z mogočno vojaško trdnjavo in v njej nastanili vojaško posadko. Takrat so namreč dolgo obdobje miru in blaginje zamajali vdori različnih germanskih in barbarskih ljudstev, ki so osvajala in ropala ozemlje imperija. Za nadzor poti v Italijo je bil zgrajen zaporni sistem, danes znan kot claustra Alpium Iuliarum, v katerega je bila vključena tudi trdnjava na Hrušici.

Tloris trdnjave je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Trdnjava je dolga 250 m, široka do 75 m. Obdaja jo 2,7 m debelo obzidje, ki je bilo visoko okrog 8 m in utrjeno s stolpi. S stolpi je bil utrjen tudi prečni zid z ozkim prehodom, ki je trdnjavo delil na spodnji in zgornji del. Namen zgornjega dela trdnjave ni popolnoma razjasnjen, v spodnjem delu pa je bilo štabno poslopje z vojaškimi barakami in šotori. Tam so bile tudi majhne delavnice in popravljalnice, poštna postaja, cisterna in šotorišča. Na mestih, kjer je trdnjavo presekala cesta Akvileja–Emona, so Rimljani postavili vrata, obdana s približno 10 m visokima stolpoma.

Sprehodite se po arheološki poti, ki vodi ob ostankih zidu poznorimskega zapornega sistema! Ostanki zidu v okolici so danes vidni kot meter visok nasip. 4 km dolga arheološka pot vodi ob ostankih rimskega zidu in stolpov ter se nadaljuje po gozdni makadamski cesti, ki pelje nazaj do trdnjave. Ob poti so postavljene interpretativne table in usmerjevalni stebri, ki posnemajo obliko rimskih obcestnih miljnikov, na katerih lahko odkrijete številne zanimivosti.

OPOZORILA: Hoja na lastno odgovornost. Zaradi nevarnosti brezen se držite označene poti. Priporočamo primerno obutev, obleko in ustrezno zaščito pred klopi. Na nekaterih odsekih poti sta strma spust in vzpon. Šibek mobilni signal. Območje medveda. Ne onesnažujte narave!

Je do 4 cm velik hrošč s podolgovatim telesom, sivomodre barve, na vsaki pokrovki ima po dve črni pegi. Ima zelo dolge tipalke. Prehranjuje se z lesom različnih drevesnih vrst. Odrasle privablja vonj ranjenih ali posekanih dreves, predvsem bukve in jelke, v katerega samice odlagajo tudi jajčeca. Razvoj poteka tri do štiri leta, ličinke se prehranjujejo pod lubjem in se zabubijo globje v lesu. Hroščki so brez kril, vendar dobro hodijo.

Stojite na nekdanji stranski rimski cesti, ki je omogočala dobro komunikacijo med posameznimi zaselki. Po njej bi lahko napadalci obšli trdnjavo Ad Pirum ob glavni cesti, da bi se izognili vojaškemu nadzoru na tem območju. To jim ni uspelo, saj so rimski vojaki tudi ta del poti zavarovali s stolpom in vrati, ki so preprečevala prost prehod. Ostanke stolpa lahko še danes vidite na levi in desni strani ceste. Stranska rimska cesta vodi tudi mimo t. i. Ledene jame, v kateri skozi vse leto ostaja led. Prebivalci trdnjave Ad Pirum so v jami lahko shranjevali večje zaloge hrane ali pa so led iz nje uporabili kako drugače.

Za izgradnjo pomembnih cest je v rimskem času skrbela država, gradili pa so jih večinoma vojaki. Ceste so speljali kolikor je bilo mogoče v ravni liniji oziroma so jih prilagodili terenu. Čez reke so ceste speljali preko mostov, gradili pa so tudi tunele.

Polno opremljeni vojaki in potniki, ki so potovali peš, so na dan lahko premagali okoli 30 km. Veliko večjo razdaljo so v enem dnevu prepotovali konjeniki, ki so konje menjali na postajah (100 do 300 km). Tovor je v antičnem času potoval počasneje. Poštni vozovi so na dan povprečno prevozili okoli 70 km, volovske vprege pa le 6 – 14 km, odvisno od teže tovora.

Gozdni rezervat Veliki Bršljanovec je dobro ohranjen ostanek bukovo-jelovih gozdov na Hrušici. Leži ob vznožju hriba z istim imenom. Njegova površina obsega 12 ha. V rezervatu ne gospodarijo od leta 1978 naprej, zato v njem lahko opazujemo, kako se obnaša gozd, ko se vanj človek ne vmešava. V zadnjih 20 letih opažamo propadanje jelke, kopiči se količina mrtvih dreves, kar privablja predvsem žolne, detle in žuželke.

Glavni elementi poznorimskega zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum so bili mogočni kamniti zidovi, dodatno okrepljeni s stolpi, na pomembne prehode pa so bile umeščene trdnjave ali utrdbe. Ostanke zidov danes lahko opazimo le še kot nasipe, prekrite z zemljo in podrastjem, običajno skrite globoko v gozdovih. Prvotno je zid meril najverjetneje 3 – 4 m v višino in bil varovan s stolpi. Kljub temu pa so na nekaj mestih deli zapor bolje ohranjeni ali celo deloma rekonstruirani in nam razkrivajo svojo nekdanjo podobo. Mednje spada tudi trdnjava Ad Pirum v Hrušici.

V 3. in 4. stoletju so rimski imperij pretresali nemiri. Sledile so si številne državljanske vojne, vedno pogostejši pa so bili tudi vdori barbarskih ljudstev, ki so živela na mejah imperija. V tem nemirnem času je bilo razmeroma lahko priti do oblasti, veliko težje pa jo je bilo obdržati. Številni cesarji so vladali le nekaj mesecev. V teh okoliščinah je rimska vojska doživela številne spremembe, ki so se kazale tudi na obleki in opremi rimskega vojaka. Novost so bile dolge ohlapne hlače, zaprti usnjeni čevlji ali škornji ter tunika z dolgimi rokavi, ki je bila navadno okrašena. Čeznjo so imeli vojaki oblečeno verižno srajco ali luskinast oklep, na glavi pa so nosili čelado. Dolg raven meč je nadomestil kratkega. Pogosteje kot dolgo kopje so v rokah nosili različne vrste lahkih sulic oz. s svincem obteženih puščic, ki so jih lahko vrgli tudi do 65 m daleč. Nosili so jih pripete na zadnjo stran velikega ovalnega ščita.

Služenje v poznorimski vojski je trajalo okoli 20 let. Vanjo so posamezniki vstopali prostovoljno, vedno pogostejši pa je bil vpoklic. Da bi se izognili vojaškemu služenju, so se mladeniči velikokrat namenoma pohabili – odrezali so si palec. Cesar Teodozij (379–395) je ukano preprečil s pravilom, da 2 pohabljena vojaka veljata enako kot 1 zdrav vojak. Zaradi težkih življenjskih okoliščin in razmeroma slabe plače je veliko vojakov tudi dezertiralo.

Za poznorimsko vojsko je značilno tudi to, da je bilo veliko vojakov iz vrst barbarov. Nasprotno od Rimljanov so bili manj lojalni, kar je povzročilo pešanje moči rimske vojske.

Stolp, ob katerem stojite, je eden izmed devetih stolpov, ki so služili opazovanju in zaščiti poznorimske trdnjave. Ob njem so dobro vidni ostanki stranskih vrat.

Ker je bil prvotno štirikotni stolp uničen, so na istem mestu zgradili nov, petkotni stolp. Uporabite stranska vrata in si ju oglejte!

Vijolično cvetoči spomladanski žafran je ena prvih spomladanskih znanilk. Na Hrušici lahko opazimo belocvetno podvrsto, ki nosi tudi ime nunka. Raste na tratah in v snežnih kotanjah, kjer so vlažna, hladna in s hranili bogata tla. Žafrani so ena prvih spomladanskih paš, ki jih z veseljem obiščejo tudi divje čebele.

Trdnjava na Hrušici je bila vključena v sistem zapornih zidov, ki jim še danes lahko sledimo proti severu in jugu. Iz južnega vogala trdnjave, kjer ste sedaj, sta potekala dva kraka proti JV in JZ. Dober kilometer dolg JV krak je tekel proti Velikemu Bršljanovcu, hribu sedlaste oblike, ki ga vidite pred seboj. Utrjen z večjim vratnim stolpom je zapiral dolino, po kateri je peljala stranska rimska cesta, in s tem preprečeval obhodne manevre napadalcev. JZ, sicer šibkejši zaporni krak, ki je danes ohranjen le v dolžini 60 m, je medtem branilcem varoval hrbet pred napadi iz smeri Postojnske kotline.

Stojite na delu trdnjave, kjer so bile nekoč postavljene lesene in zidane stavbe. Med njimi izstopa ena še posebej imenitna, saj je imela peč! Topel zrak je v njej krožil po lončenih ceveh v stenah. Takšen rimski ogrevalni sistem imenujemo hipokavst.

V prvi polovici 15. stoletja je bila v opuščeni trdnjavi, na mestu starejše cerkve iz 12. stoletja, zgrajena gotska cerkev. Posvečena je bila Sv. Jedrti, zavetnici popotnikov. Če s pogledom sledite kamnitemu zidu, lahko opazite temelje polkrožnega obokanega prostora. Ta prostor, ki ga imenujemo apsida, je bil najpomembnejši prostor v cerkvi. V njem se je navadno nahajal oltar.

Od prvega stoletja je na tem mestu stala poštna postaja, katere ostanki danes niso vidni. Rimske poštne postaje težko primerjamo s sodobnimi poštami, saj so bile neke vrste obcestna počivališča, podobno kot so danes moteli. V njih so popotniki lahko prenočili, se okrepčali ali zamenjali živali za nadaljnjo pot. Navadno so stale na razdaljah, ki jih je bilo moč prepotovati v enem dnevu.

Približno na istem mestu kot danes, je že v rimskem času potekala nova glavna prometna povezava. Nadomestila je staro cesto čez Okro (Ocra, današnje Razdrto) in skrajšala potovanje med Emono (današnja Ljubljano) in Akvilejo (Aquileia, današnji Oglej) vsaj za en dan. Rimljani so proti koncu 3. stoletja na najvišjem prelazu preko nje zgradili vojaško trdnjavo in tako zaprli prost prehod. Popotnik je cesto prečkal skozi mogočna dvojna vrata, varovana z visokimi stolpi.

Prečni zid s stolpi je trdnjavo delil na spodnji in zgornji del. Na tem mestu, kjer stojite, je bil prehod, utrjen z obokanim stolpom. Skozi stolp je vodil 5,3 metra dolg in 3,3 metra širok prehod. Zgornji del trdnjave je služil za pašo živine in za taktični umik vojske v primeru zasedbe spodnjega dela. V primeru skrajne nevarnosti pa so lahko vojaki zapustili trdnjavo skozi zasilni izhod na skrajnem severnem robu trdnjave, ki je viden še danes.

Ko sonce ogreje zrak in tla, samice divjih čebel iščejo primerna mesta za gnezda. Gnezda delajo v tleh, zato jih opazimo, ko letajo nizko nad njimi. Vsaka samica zgradi svoje gnezdo, vanj odloži nekaj jajčec (okrog 10) in iz njih se izvalijo delavke, ki mladi matici pomagajo narediti majhno družino. Jeseni vsi člani družine umrejo, v talnih gnezdih preživijo le otrple matice. Zalog medu si ne delajo, saj ni nikogar, ki bi ga pozimi jedel.

V primeru zavzetja trdnjave je vojakom preostal le še beg. Trdnjavo so lahko zapustili skozi ozek zasilni izhod, ki ga vidite pred seboj. Tudi na drugi strani jih je pred sovražniki z ene strani varoval zaporni zid, ki se je nadaljeval naprej po pobočju.

Preizkusite širino vrat in ocenite, koliko vojakov je lahko hkrati šlo skoznje!

Bukev je najpogostejše drevo v Sloveniji. V prihodnosti je bo še več, saj bo nadomestila smreko, ki so jo sadili od 17. stoletja naprej. V nižini dosega do 40 metrov višine, tukaj na Hrušici pa je zaradi zahtevnejših življenjskih pogojev nižje rasti. Na stiku vlažnega in toplega zraka Primorske s hladnim kontinentalnim podnebjem celinske Slovenije so pogosti veter, dolgotrajne snežne padavine, lahko pa tudi žled, na kar so se drevesa s svojo rastjo prilagodila.