Skoraj na polovici poti med Logatcem in Ajdovščino je na lokalni cesti, ki vodi iz Kalc na Col, locirana zapora Hrušica. Zadnja zaporna linija je postavljena na najvišji točki nekdaj glavne rimske ceste Ljubljana (Emona)–Ajdovščina (Castra). Zaporo sestavljajo trdnjava Ad Pirum in zaporni zidovi, ki se vijejo stotine metrov severno in južno od nje. Najboljše razgledne točke na zapori so na Bršljanovcu (na koncu jugovzhodnega kraka zidu), Listniku (najvišja točka znotraj trdnjave) in Nivčen griču (najvišja točka na severnem zidu).
Zaradi lege je bila trdnjava Ad Pirum ena najpomembnejših točk v zapornem sistemu claustra Alpium Iuliarum, poleg antične Reke pa je v tem sklopu najbogatejše arheološko najdišče. Utrdba, skozi katero je vodila glavna rimska cesta, je postavljena na hribovit in gozdnat teren, z redkimi vodnimi izviri. Prvi znaki poselitve izvirajo najpozneje iz 2. stoletja, ko je bila rimska cesta že v uporabi in se na tem mestu omenja postaja z imenom Ad Pirum summas Alpes, ki je od Kastre (današnja Ajdovščina) odmaknjena 9 milj (15 km). V prvih kriznih časih v drugi polovici 2. stoletja je bil verjetno na tem mestu vzpostavljen cestni nadzor z beneficiariji, nekakšna policijska nadzorna točka. Najpozneje v 4. stoletju je bilo zgrajeno trdnjavsko obzidje, zapora na Hrušici pa je bila opuščena v prvih treh desetletjih 5. stoletja.
Zapora je sestavljena iz petih odsekov – trdnjave v osrednjem delu, severnega, jugozahodnega in jugovzhodnega zapornega zidu ter odseka na Polšakovem kopišču. Skupna dolžina zapornih zidov meri skoraj 2 km, obseg trdnjave pa preko 600 m. Glavna rimska cesta je vodila neposredno skozi trdnjavo, zaporni zidovi pa so zapirali doline severno in južno od prelaza. Graditelji so učinkovito izrabili naravne danosti strmih pobočij in so potek zidu prilagodili terenu.
Trdnjava Ad Pirum je ovalne oblike in v dolžino meri 250 m v širino pa med 30 in 80 m. Sestavljena je iz severnega in južnega dela, ki sta med seboj ločena s prečnim zidom. Naseljen je bil le spodnji del, skozi katerega je potekala tudi cesta. Stolpi v trdnjavi so bili postavljeni na vse vogale, razen na jugovzhodni vogal, kamor sta se hkrati pripenjala jugovzhodni in jugozahodni zaporni zid. Dodaten stolp je bil postavljen tudi na sredino prečnega zidu, vhoda v trdnjavo pa sta bila utrjena z dvema dvojnima stolpoma. Manjša prehoda, široka le za eno osebo, sta bila ob stolpih na severu in jugu.
Severni zaporni zid vodi od severnega vrha trdnjave s pobočja Listnika preko današnje makadamske ceste proti Črnemu vrhu na Nivčen grič in na pobočje Javorjevega griča, kjer se konča. Na vrhu in na pobočju Nivčen griča sta tudi zelo slabo ohranjena stolpa. Iz jugovzhodnega vogala trdnjave se spuščata jugovzhodni in jugozahodni zaporni zid. Jugozahodni zid se slabih 50 m od trdnjave pred današnjo cesto konča. Jugovzhodni zid, ki ga je že po nekaj deset metrih uničila trasa plinovoda, pa se strmo spušča naprej v smer Bršljanovca. Strm spust nadaljuje do prehodnega stolpa z vrati, skozi katerega vodi gozdna pot na trasi nekdanje stranske rimske ceste. Nato se zid mimo še enega stolpa spusti do svoje najnižje točke, kjer ga preseka makadamska gozdna pot, od tam pa se ponovno strmo dvigne na pobočje Bršljanovca, kjer sta vidna še dva stolpa. Zid na vrhu hriba kmalu izgine, pred tem pa lahko na njem opazimo še dva stolpa.
Ostanki obzidja trdnjave in deli zidu so danes konservirani, notranjost pa je bila skoraj v celoti raziskana. Na zapori Hrušica so danes na ogled arheološki park, muzejska razstava in okoli 4 km dolga arheološka pot, na voljo pa je tudi gostinska ponudba.
