1. Rakitna
Ob naselju Rakitna se širi kraško polje, ki po obliki in legi sodi med kraška polja visokih platojev z neravnim dnom. Leži na robu vododržnih kamnin, samo kotanjo pa večinoma gradi norijsko-retijski dolomit, zato so tu kraški pojavi pogostejši kot v njegovi okolici. Polje ima obliko visoko dvignjene sklede, ki pa ima na dveh mestih le 20 m visok obod. Na severu se kotanja odpira proti Ljubljanskemu barju, na jugovzhodu pa proti globoko vrezani dolini Zale. Dno kotanje je dolgo 2 km in široko 1 km. Teren pada proti severozahodu, kamor teče tudi ponikalnica Rakitniščica, ki izvira na skrajnem jugovzhodnem robu polja pri Nakličevem koncu. Rakitniščica se napaja še iz več izvirov na južnem robu polja, nekaj izvirov pa je tudi na dnu. Na vznožju Novaške gore na zahodnem robu polja zbirata vodo iz več izvirov dva občasna potoka – Potok na Griču in Potok na Logu, ki ponikata v požiralnikih v Ponikvah. Ponorno območje Ponikev na severozahodnem delu polja je sušno, kamnito in vrtačasto. Ob glavnem požiralniku, ki odvaja največje količine vode, je še več manjših, severno od požiralnikov pa je več vrtač, ki ob poplavah tudi požirajo viške vode. Voda, ki ponika v Ponikvah na Rakitniškem polju, pride ponovno na dan v izvirih na kraškem polju Ponikve pri Preserju. Od tam se pretaka naprej proti izvirom v Podkamniku na robu Ljubljanskega barja.
2. Mokrotni travniki
Mokrotne travnike najdemo v nižinah, ki so večinoma v tektonskih udorinah, kraških poljih, kotlinah, ponekod pa tudi v rečnih dolinah, povsod pa na slabo prepustnih tleh. Od rabe tal je odvisno, kakšen tip vegetacije bo na določenih tleh uspeval. Zaradi gradientov ekoloških dejavnikov in človekovega delovanja se je na mokrotnih travnikih razvil niz rastlinskih združb, ki jih gradi več 100 vrst višjih rastlin. Na gozdnem robu se stikata gozd in travnik, zato se tam pojavljajo živali, značilne za oba ekosistema.
3. Zveri
Tu so prisotne vse tri velike zveri: medved, volk in ris. Od preostalih sesalcev so večinoma na gozdni prostor vezane še štiri vrste netopirjev.
4. Izvir potoka Zala
V dolini je glavni izvirni krak Zale, hudourniškega in kristalno čistega potoka, ki z Iško teče skozi Iški vintgar. Ob zidu je njen tok nestalen in se napolni le ob obilnih padavinah. Tla ob potoku so vlažna v vseh letnih časih, zato tukaj živijo vlagoljubne živali in rastline. V lužah in kolesnicah zagotovo najdete urhe in žabe, z malo sreče pa še pupke in potočne rake. Stalno vlažno okolje potrebujeta tudi kača belouška in hrošč močvirski krešič. Mnogo živali sem prihaja gasit svojo žejo in se poleti hladit (srne, lisice, jazbeci, podlasice, medvedi, volkovi).
5. Rimski zid na Rakitni
Poiščite ostanke rimskega zidu in stolpa! Po pobočju se namreč vije greben, prekrit z rušo in grmičevjem. To so ostanki nekdaj mogočne gradnje, ki so jo v 3. in 4. stoletju postavljali rimski vojaki. 2–3 m visok in 1 m širok zaporni zid s stolpi so zgradili, da bi nadzirali prehode proti Italiji. Med naravne kamnite stene dobro vpeta 600 m dolga linija rimskega zidu na Rakitni je del večjega zapornega sistema claustra Alpium iuliarum, ki se je vil od Reke na hrvaškem Kvarnerju do Posočja v Sloveniji. Zaporni zid na Rakitni je nekoč varoval prehod z Ljubljanskega barja proti Cerknici. Zapora je imela dva obrambna stolpa, ki sta stala na nasprotnih pobočjih in sta nudila dober pregled nad celotnim odsekom obrambnega zidu. Stojite ob stolpu, ki je bil v 60-ih letih 20. stoletja arheološko izkopan. Zato so ostanki še danes razmeroma dobro vidni. Sprehodite se ob zidu navzgor in poiščite opornike ob zidu, na katere so bile položene lesene brune – to je bila pohodna rampa, po kateri so hodili rimski vojaki na straži.
6. Mešan gozd
Na pobočju rimski zid obdajajo mešani gozdovi s smreko in bukvijo. Grmovne in zeliščne plasti ni ali je le tam, kjer v vrzelih pride svetloba do tal. Pod koreninami rastlin najdemo rjava tla in karbonatno kamnino (apnenec ali dolomit). Nahajamo se na nadmorski višini 830–925 m nad morjem, tako da sta med gozdnimi prebivalci tudi koconogi čuk in sova kozača.
7. Presek rimskega zidu
Nad današnjo glavno cesto v useku poiščite presek rimskega zidu. Širina znaša 1,1 m. Gradnja je značilna za celoten zaporni sistem claustra Alpium Iuliarum. Večje kamne so mojstri zložili na zunanje strani tako, da so bile lepše stranice obrnjene navzven, po potrebi so jih še na grobo oklesali. Vmes pa so manjše kamenje nametali brez posebnega reda. Zid je bil vezan z apneno malto. Apno so žgali v neposredni bližini, material za gradnjo pa je bil apnenec, ki ga tod ne primanjkuje.