INFO:
Najboljši čas za obisk: vse leto
Zahtevnost: enostavna, oprema primerna letnemu času in gozdnemu terenu
Izhodišče: Cesarski vrh, pri postajališču Zaplana ob Tržaški cesti
Konec poti: Gostišče Mesec
Hoja po poti je na lastno odgovornost
1. Ajdovski Zid s stolpom
Po pobočjih Zaplane, od Cesarskega vrha prek Strmice in vse do Marinčevega griča, se vije nenavaden kamnit greben, prekrit z rušo in grmičevjem. To so ostanki nekdaj mogočne gradnje, ki so jo v 3. in 4. stoletju postavljali rimski vojaki. 2-3 m visok in 1 m širok zaporni zid z obrambnimi stolpi so zgradili, da bi osrčje rimskega imperija obranili pred vdori tujih ljudstev z vzhoda.
Nekoč so okoliški prebivalci verjeli, da so zid gradili velikani ajdi, nekdanji prebivalci Zemlje. Od tod tudi ime Ajdovski zid, kot mu pravijo domačini.
Na ogled so dobro ohranjeni arheološki ostanki zidu in stolpa.
V okolici rimskega zidu lahko opazimo številne površinske kraške oblike – skale, vrtače, škraplje in žlebiče. Kamnina na tem območju je apnenec. Severneje ob zidu kamninska podlaga postane dolomit, zato boste opazili manjšo površinsko skalovitost ter odsotnost škrapelj in žlebičev.
2. Brezstropa jama
Pot, ki vodi ob arheoloških ostankih izjemne rimske gradnje, vas popelje tudi mimo izjemnega kraškega pojava, brezstrope jame. Na kraških tleh voda pod zemljo topi apnenec, širi razpoke, zato nastajajo jame. Hkrati se topi tudi kraško površje, ki se zato počasi, vendar stalno znižuje. Zaradi raztapljanja kraškega površja se tako strop jame tanjša in postopno zruši. Jama ostane brez stropa in postane del kraškega površja.
Kraški svet je negostoljuben, saj je težko prehoden, brez površinske vode in tudi za kmetovanje večinoma neprimeren. Rimljanom pa je nudil nekaj zelo pomembnega. Gradbeni material! Obilico kamenja iz okolice so Rimljani izkoristili za gradnjo trdnih obzidij, ki so dajala varnost mestom in imperiju. Zidovi so bili navadno sestavljeni iz dveh zunanjih vzporednih sten, med katerima je bilo nasuto manjše kamenje, zalito z apneno malto. Takšen način gradnje je dajal obzidju trdnost.
3. Smreka
Smreka v naših gozdovih porašča večje površine, kot bi jih brez človekove pomoči. V času Rimljanov tukaj ob Ajdovskem zidu smreke ni bilo, rasla je le posamično ali v majhnih skupinah v gorskem svetu ter v nižjih legah v mraziščih (Notranjska). Zaradi hitre rasti in enostavne obdelave je postala priljubljena v 19. stoletju. Sečnja drugih dreves in pospeševanje smreke je povzročilo, da ta iglavec prerašča velike površine Slovenije. Kjer pa smreka ni na svojih domačih rastiščih, jo ogrožajo lubadarji, glive in vetrolomi.
4. Pogled na Ljubljansko barje
S točke pod pobočjem Strmica se odpira sijajen razgled na Ljubljansko barje, obenem pa je to tudi pogled v bogato preteklost območja. V daljavi se izrisujeta nekdanja Emona in Nauportus, v pokrajini kraljuje nekoč plovna in prometno živahna Ljubljanica, pogled nam seže do najdišča najstarejšega lesenega kolesa na svetu …
Netopirji vrste mali podkovnjak imajo porodniško kolonijo v cerkvi Sv. Martina in Urha. Zanje je značilna kožna guba med nosnicama v obliki podkve. Njihova glavna hrana so nočni metulji in komarji, ki si jih nalovijo po travnikih in gozdovih Zaplane. Ko spijo, se oprimejo stropa in se zavijejo v letalne prhuti.
Bukev je najpogostejše drevo v Sloveniji. Zraste do 40 m visoko in ima premer debla do 1,5 m, doseže pa lahko starost 300 let ali več. Z glivami rodu mušnic, gobanov in lisičk lahko živi v simbiozi. Najdebelejša bukev na Zaplani je pri opuščeni domačiji Celarc, ki ima obseg 353 cm.
5. Rimska vojska
Ajdovski zid je gradila rimska vojska pred 1700 leti. Vojaki so se na vojaške pohode navadno odpravili peš, s sabo pa so nesli vse, kar so potrebovali za boj in med vojaškim pohodom. Poleg več kosov orožja je vojak nosil še hrano za 3 dni ali več, orodje in lonec za kuhanje. Oprema rimskega vojaka je lahko tehtala od 30 kg do 50 kg, dnevno pa je prehodil precejšnjo razdaljo.
Ob poti se lahko preizkusite kot rimski legionar. Če vas zanima, kako težka je bila vojakova oprema, poskusite dvigniti uteži in si predstavljajte, da takšno breme nosite na hrbtu do naslednje točke.
Leska ob Ajdovskem zidu govori o zaraščanju prostora. V 20. stoletju so bili tukaj travniki in pašniki, gozd je bil izsekan. Ker se je gospodarjenje s travniki po drugi svetovni vojni opustilo, so se površine začele zaraščati. V primeru dinarskih jelovo-bukovih gozdov je vrsta, ki med prvimi poraste pašnik, leska. Z odpadlim listjem obnavlja tla in jih pripravlja na prihod bolj zahtevnih drevesnih vrst (bukev, jelka, hrast).